Pred nekaj meseci je Vrhovno sodišče izdalo zanimivo sodbo, na podlagi katere zavezancu ni bila priznana upravičenost do znižanja davčne osnove za naknjižene odhodke za rezervacije. Zatem je bilo v medijih mogoče prebrati tudi komentarje, češ da gre za novost v praksi davčne oblasti in da je zavezance strah, da sodba pomeni, da bo FURS laže in hitreje zavračal priznavanje odhodkov za rezervacije in da zavezanci ne bodo mogli več uveljavljati nekaterih vrst rezervacij, ki so jih do zdaj lahko. Čeprav je FURS dal pomirjajoč odgovor, da možnost priznavanja odhodkov za določene rezervacije v celoti še vedno obstaja in ostaja, se je nekaterim naselil strah v kosti. Za kaj pravzaprav gre in na kaj je treba biti pozoren pri rezervacijah, si oglejmo v nadaljevanju.
Začnimo z davčnim vidikom rezervacij, ki se že leta in leta ni spremenil. Kaj torej določa Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb?
Glede upoštevanja odhodkov za rezervacije v davčnem obračunu velja najprej splošno pravilo, ki velja v bistvu za vse vrste odhodkov, in nato še specialno pravilo, ki velja samo za odhodke za rezervacije. Splošno pravilo izhaja iz 12. člena ZDDPO-2, ki določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, in sicer na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Za davčne rezidente Republike Slovenije, ki so gospodarske družbe, torej velja, da se priznajo odhodki za rezervacije le tedaj, če gre za odhodke, izkazane bodisi na podlagi Slovenskih računovodskih standardov SRS bodisi na podlagi Mednarodnih standardov računovodskega poročanja MSRP, in sicer tistih, ki so objavljeni v Evropskem uradnem listu ter določeni z Uredbo 1606/2002/ES in Uredbo 1126/2008/ES. S tem je povezano še eno splošno pravilo za priznavanje odhodkov, ki izhaja iz 29. člena ZDDPO-2: da gre za odhodke, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, obdavčenih po ZDDPO-2, in so bodisi pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, nimajo značaja zasebnosti in so skladni z običajno poslovno prakso.
Specialno pravilo za obravnavo odhodkov rezervacij izhaja iz 20. in 33. člena ZDDPO-2. Da se za znižanje davčne osnove prizna 50 odstotkov odhodkov, ki so posledica oblikovanja rezervacij, preostalih 50 odstotkov pa ob porabi rezervacij, določa zakon za odhodke naslednjih vrst:
- odhodke za rezervacije za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravitvi storitev;
- odhodke za rezervacije za reorganizacijo;
- odhodke za rezervacije za pričakovane izgube iz kočljivih pogodb;
- odhodke za rezervacije za pokojnine;
- odhodke za rezervacije za jubilejne nagrade;
- odhodke za rezervacije za odpravnine ob upokojitvi;
- stroške amortizacije, ki so posledica oblikovanih rezervacij za oceno stroškov razgradnje, odstranitve in obnovitve mesta, pripisanih nabavni vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev.
Če pa so bile tovrstne rezervacije odpravljene (ker na primer ni več potrebe po njihovem oblikovanju ali so bile oblikovane previsoko) in zato izkazani prihodki zaradi odprave rezervacij, se ti v višini 50 odstotkov izvzamejo iz obdavčitve. Zakon sicer govori, da se iz obdavčitve izvzame tudi 50 odstotkov prihodkov iz porabe rezervacij, kar je treba razumeti in uporabiti pri rezervacijah za kočljive pogodbe. Te se namreč razlikujejo od drugih vrst rezervacij po tem, da se pri njihovi porabi izkažejo prihodki (pri vseh drugih vrstah rezervacij je namreč predpisana drugačna tehnika knjiženja, ob porabi drugih vrst rezervacij namreč ne izkazujemo niti prihodkov niti odhodkov), zato je, da bi dosegli enak cilj, t.j. da so na dolgi rok vsi odhodki davčno priznani, če bi bili priznani tudi sicer, treba iz obdavčitve izvzeti 50 odstotkov prihodkov iz porabe rezervacij za kočljive pogodbe.
…
Celoten članek je na voljo v junijski številki biltena Unikum.
