Računovodstvo, IT rešitve in davčno svetovanje

Unija Smart Accounting d.o.o.
Tržaška cesta 515
1351 Brezovica pri Ljubljani
+386 1 360 20 00
+386 3 060 30 01

Kapucinski trg 11

4220 Škofja Loka

+386 4 506 04 00

Sončni Log 7

1370 Logatec

+386 1 360 20 47

Ljubljanska cesta 28

8000 Novo mesto

+386 1 360 20 26

Petrovče 256

3301 Petrovče

+386 3 424 43 11

Titova cesta 2a

2000 Maribor

+386 2 205 88 37

Rožna ulica 4

5280 Idrija

+386 5 777 55 00

Pristaniška ulica 8

6000 Koper

+386 5 777 40 10

+386 1 360 20 00

fb fb fb fb
24. februarja, 2014

Odpis terjatev po ZDDPO-2

S črtanjem določb ZFPPIPP, ki so urejale splošno osebno odgovornost družbenikov za dolgove izbrisane družbe (prejšnji 6.–10. odstavek 442. člena in 496. člen), je mogoče od družbenikov le še izjemoma zahtevati poplačilo. Osebna odgovornost še dalje obstaja pri s. p. in osebnih družbah (d. n. o. in k. d.), kar je predvideno že z ZGD-1, mogoče pa je tudi uveljavljanje spregleda pravne osebnosti (ob hujših kršitvah s strani družbenikov) in upoštevanje posebne določbe ob prenehanju družbe po skrajšanem postopku, po kateri obstaja odgovornost družbenikov/delničarjev še eno leto po objavi izbrisa družbe iz registra.

Če upniki možnosti za zahtevek plačila zapadlih terjatev od družbe in od njenih družbenikov nimajo več, smejo te terjatve odpisati, odpis pa se šteje za davčno priznan odhodek, če je izpolnjen pogoj iz 6. odstavka 21. člena ZDDPO-2.

Prvi del 6. odstavka 21. člena ZDDPO-2 je jasen in ne dopušča izjem: odpis terjatev je priznan kot odhodek na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o končanem stečajnem postopku ali na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v delu, v katerem terjatve niso bile poplačane oziroma niso bile poplačane v celoti. Sklep o zaključku stečaja in sklep o potrditvi prisilne poravnave sta akta, ki bosta ob začetku posameznega postopka gotovo izdana. Tudi davčno priznanje odhodka zaradi odpisa terjatev na podlagi neuspešno zaključenega izvršilnega postopka sodišča je razumljivo.

Nekaj več nejasnosti predstavlja drugi del, ki določa, da je odpis terjatev priznan kot odhodek, tudi če ni bilo sodnega postopka za poplačilo terjatev, če zavezanec dokaže:

  • da bi stroški sodnega postopka presegli znesek poplačila terjatev;
  • da so bila opravljena vsa dejanja, ki bi jih opravil skrben gospodar za dosego poplačila terjatev;
  • da so nadaljnji pravni postopki ekonomsko neupravičeni.

Če davčni zavezanec izkaže katerokoli od teh okoliščin, davčno priznani odpis pomeni tudi odpis poslovnih terjatev na podlagi določb o prenehanju obveznosti in odpis na podlagi zastaranja po določbah OZ (tako izhaja tudi iz komentarja 6. odstavka 21. člena ZDDPO-2).

Splošno velja, da je davčni zavezanec tisti, ki mora dokazati, da izpolnjuje pogoje za davčno priznani odpis terjatev, kar pomeni, da je treba izkazati, da bi bili stroški vseh postopkov, ki bi bili potrebni in povezani z izterjavo, višji od izterjanega zneska, tudi sicer pa bi bilo izplačilo lahko negotovo.

Dejstvo, da je davčni zavezanec ravnal gospodarno in skušal izterjati terjatve, je mogoče prikazati na različne načine:
  • smiselno je pričakovati, da bo zavezanca v sodnem postopku zastopal pooblaščenec (npr. odvetnik), njegov strošek pa se lahko izračuna prek izračuna na podlagi odvetniške tarife in se tako pripravi predračun vseh stroškov sodnega postopka;
  • hramba pisnih potrdil o poslanih opominih dolžnikom za poplačilo obveznosti in druge poslane pisne predloge za poravnavo obveznosti, kot so predlagane kompenzacije, cesije in druge oblike poravnave;
  • na ustrezno gospodarjenje kaže tudi zavrnitev nadaljevanja poslovanja z neplačevitim dolžnikom;
  • zavezanec lahko izkaže tudi neodzivnost dolžnika, dejstvo, da ne posluje na sedežu oziroma da je izbrisan iz registra, ter da osebne odgovornosti družbenikov ni mogoče uveljaviti drugače.
Katera so dejanja, ki bi jih opravil skrben gospodar za poplačilo dolga, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej.
Glede davčnega priznavanja odpisa terjatev je stroga tudi (sicer skopa) sodna praksa. Navedeni so nekateri primeri.
  • Tožnik odpisa terjatev ni opravil v skladu z 12. in 21. členom ZDDPO-2. V postopku je predložil le fotokopijo sodnega registra trgovinskih družb, iz katerega izhaja, da je bila družba B, d. o. o., izbrisana iz sodnega registra, kar pa za priznanje odpisa terjatev ne zadošča.
  • Tožnik ni izkazal terjatev s predpisano evidenco (popisom terjatev) in mu odpisa že iz tega razloga ni bilo mogoče priznati. Ker so podatki in navedbe v zvezi s terjatvami (izdani računi in drugo) le posreden dokaz o obstoju terjatev, so tožnikove navedbe o uničenju računov, ki so bili podlaga za odpis, brezpredmetne.
  • Tožeča stranka v postopku ni z verodostojnimi knjigovodskimi listinami izkazala, da se sporni odpis terjatev nanaša na obstoječe terjatve, na terjatve, ki so zastarale, niti tega, da je pred zatrjevanim zastaranjem terjatve skušala izterjati.
  • Tožeča stranka ni izkazala, da je za domnevno sporno odpisane terjatve vložila ustrezne tožbe in resno pristopila k izterjavi.

Začetek stečajnega postopka še ni dovolj za to, da se terjatev v celoti odpiše. Začetek stečajnega postopka je praviloma lahko podlaga le za popravek vrednosti, medtem ko se cela terjatev lahko odpiše šele po zaključku stečaja.

 

 

Pripravila: Nina Orehek