V juliju sta bili objavljeni dve spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 104/2021, 114/2021; v nadaljevanju Uredba). V ustaljeni način izplačevanja povračil stroškov prevoza na delo in z dela sta vnesli spremembe, ki jih bomo morali upoštevati v gospodarstvu pri izplačilu plače za september, v javnem sektorju pa so spremembe začele veljati že pri izplačilu plače za julij 2021. Sprva so bili stroški prevoza omejeni na 30 evrov, po zadnji spremembi pa na 140 evrov, kar je seveda bolj sprejemljivo, saj bodo na navedeni podlagi ostali plačani stroški v primeru, da se javni prevoz kombinira. Sprejeta je bila tudi višina, do katere se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo: z 0,13 € po prvi spremembi popravila na 0,18 € za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, kot je veljala pred obema zadnjima spremembama uredbe za tiste, ki niso imeli možnosti javnega prevoza, in čezmejne delovne migrante.

 

Bistveni razlogi za sprejete spremembe Uredbe

S sprejetjem sprememb se je določila minimalna višina povračila stroška prevoza na delo in z dela, ki se ne všteva v davčno osnovo in je zdaj enotna za vse delojemalce. Poleg tega je uvedba minimalne višine prevoza odpravila določanje minimalne višine prevoza z upoštevanjem prisotnosti na delu v posameznem mesecu in prav tako določanje neobdavčenega dela v višini imenske neprenosne mesečne vozovnice (javni prevoz) ob predložitvi dokazila o nakupu te vozovnice.

Delojemalcu se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja pod pogoji iz prvega odstavka 3. člena uredbe najmanj do višine 140 evrov mesečno, kljub dejstvu, da bi bila višina neobdavčenega dela, določena z upoštevanjem prvega odstavka 3. člena (razdalje in vrednosti 0,18 € na kilometer), nižja.

Po pojasnilu Ministrstva za finance je bila navedena višina določena z upoštevanjem imenske neprenosne mesečne vozovnice ali več vozovnic, potrebnih za prihod na delo in z dela, pri kateri je neobdavčena višina povračil stroškov prevoza na delo in z dela določena po splošnem pravilu iz prvega odstavka 3. člena uredbe (kilometrina za ves mesec dela ob upoštevanju povprečnih mesečnih delovnih dni v letu, to je po izračunu 18 dni na mesec), na splošno višja, kot če bi se upoštevala cena imenske neprenosne mesečne vozovnice, ki je določena na podlagi tarife prevoznin.

Izhajali so s primera, ko delojemalec za prihod na delo potrebuje 3 mesečne vozovnice, in sicer za mestni promet v mestu običajnega prebivališča (40 evrov), za mestni promet v mestu opravljanja dela (40 evrov) ter v javnem linijskem prevozu potnikov v notranjem cestnem prometu (60 evrov – za razdaljo nad 10 in do 15 kilometrov), kjer je višina kilometrine za to razdaljo ob upoštevanju 18 delovnih dni v mesecu že višja od cene skupne vozovnice. Na navedeni način se je po obrazložitvi Ministrstva za finance poenostavil sistem, vzpostavila večja gotovost ter pravna varnost delodajalcev in delojemalcev.

Pogoja, pod katerima se delojemalcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja najmanj do višine 140 evrov, sta:

  • vsaj en dan prisotnosti na delu;
  • vsaj en kilometer oddaljenosti od kraja običajnega prebivališča delojemalca do delovnega mesta.

 

 

Vpliv spremembe Uredbe na napotene delavce v tujino

Pri napotenih delavcih je treba dodatno pozornost nameniti prvemu in drugemu odstavku 3. člena Uredbe, ki določata, da se povračilo stroškov na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo do višine javnega prevoza od običajnega prebivališča do mesta opravljanja dela.

Običajno prebivališče delojemalca je tisto, ki je najbližje mestu opravljanja dela in je drugo prebivališče le v primeru, če se delojemalec vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela. Če se torej delavec vozi na delo v tujino od doma vsaj štirikrat tedensko, enkrat na teden pa prespi v tujini, se kot običajno prebivališče šteje prebivališče v Sloveniji, in ne v tujini.

Za napotene delavce pomeni običajno prebivališče tisto, ki ga imajo v tujini, od koder se dnevno vozijo na mesto opravljanja dela. Navedeno pomeni, da se pri napotenih delavcih, ki se v tujini dnevno vozijo na delo, šteje običajno prebivališče v tujini in priznajo stroški prevoza na delo od običajnega prebivališča v tujini do mesta opravljanja dela, ne glede nato, da se ti delavci vozijo za vikende, praznike, dopuste v državo zaposlitve.


Avtorica: mag. Sabina Lamut

Celoten članek je na voljo v septembrski številki biltena Unikum.

 


 

Vam je bil članek všeč? Prijavite se na prejemanje mesečnih e-novic s področja računovodstva, davkov, financ in prava.
Vaš e-naslov *
Ime
Priimek
Podjetje
Vir prijave
Name *
Zašèitno z reCAPTCHA pod pogoji.