Z 31. decembrom 2017 se je za večino davčnih zavezancev izteklo davčno leto 2017. Za večino zato, ker se pri nekaterih davčnih zavezancih (predvsem tistih, ki so del mednarodnih skupin) davčno obdobje lahko razlikuje od koledarskega leta. To pomeni, da ugotavljajo davčno obveznost za obdobje dvanajstih mesecev, ki se je lahko sklenilo tudi že sredi leta 2017.
Ob koncu vsakega davčnega leta (obdobja) se moramo računovodje ponovno spomniti, kateri odhodki so davčno priznani in kateri ne oziroma kateri nam davčno osnovo znižujejo le delno. Sledi kratek pregled davčno priznanih, delno priznanih in nepriznanih odhodkov, ki jih moramo upoštevati v davčnem obračunu za leto 2017.
1. Pravilno upoštevanje prihodkov in odhodkov
Pri pripravi davčnega obračuna je treba najprej preveriti, ali so prihodki in odhodki upoštevani v pravem davčnem obračunu. Pri tem je pomembno upoštevati eno od temeljnih računovodskih predpostavk – upoštevanje nastanka poslovnega dogodka. Prihodke, ki jih je davčni zavezanec morda že zaračunal, čeprav storitve še niso bile opravljene, je treba odložiti v prihodnje davčno obdobje (ko bodo nastajali tudi s temi prihodki povezani odhodki). Na drugi strani je treba naprej vračunati odhodke, ki se nanašajo na prihodke iz leta 2017, čeprav zavezanec v zvezi z njimi morda še ni (pravočasno) prejel računov. Le tako bo računovodski (in davčni) izid leta 2017 lahko pravilen.
2. Davčni nepriznani odhodki
Vsaka davčna zakonodaja ima vrsto omejitev pri davčnem priznavanju odhodkov. To pomeni, da nekateri odhodki niso davčno priznani bodisi v celoti bodisi delno. Višina davčno priznanih odhodkov je lahko omejena tudi z deležem od obdavčenih prihodkov.
Splošno pravilo za davčno priznavanje odhodkov je v 29. členu ZDDPO-2, ki določa, da so davčno priznani odhodki vsi tisti, ki so potrebni za pridobitev obdavčenih prihodkov. Odhodki, ki ne izpolnjujejo tega pogoja, so predvsem odhodki, ki:
- niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti;
- imajo značaj zasebnosti;
- niso skladni z običajno poslovno prakso.
Zgornje alineje so precej splošne in davčnemu organu dajejo veliko manevrskega prostora. Hkrati pa je omenjena določba 29. člena ZDDPO-2 tudi najpogostejša določba, ki jo davčni organ navaja, kadar želi določene odhodke izločiti izmed davčno priznanih.
Poleg omenjenega 29. člena vsebuje ZDDPO-2 še vrsto členov, ki konkretno naštevajo vrste odhodkov, ki v nobenem primeru niso davčno priznani. Najpomembnejši med njimi so:
- kazni pristojnih organov, davčne uprave, tržne inšpekcije, policije ipd.; morebitne kazni, plačane v poslovnih razmerjih (npr. kupcu zaradi prepozne izročitve nepremičnine), so načeloma davčno priznan odhodek;
- zamudne obresti za nepravočasno plačane dajatve (davke in prispevke), medtem ko so zamudne obresti, plačane dobaviteljem, prav tako davčno priznan odhodek;
- stroški prisilne izterjatve dajatev (davkov in prispevkov); v to kategorijo moramo všteti tudi morebitne povezane stroške, npr. bančne stroške, ki jih je prav tako treba izvzeti iz davčno priznanih;
- odhodki, ki se nanašajo na zasebno življenje zaposlenih, lastnikov ali drugih oseb (tudi zaposlenih); v to kategorijo lahko vključimo članarine za športne aktivnosti ali vstopnice za kulturne prireditve, darila za zaposlene ipd.; načeloma gre za stroške, ki so povezani s fizičnimi osebami in niso podvrženi obdavčitvi z dohodnino in prispevki za socialno varnost; če je določeni zasebni odhodek predmet osebne obdavčitve, je namreč tudi davčno priznan odhodek v celoti (značilen primer je uporaba službenega vozila za zasebne namene, od česar se obračunava boniteta);
- prikrito izplačilo dobička (kakršnokoli izplačilo lastniku z najmanj 25-odstotnim lastniškim deležem, na primer plačilo obresti za posojilo po obrestni meri, ki presega priznano oziroma tržno obrestno mero, plačilo za fiktivno opravljene storitve ali plačilo po ceni, ki presega tržno ceno ipd.);
- donacije moramo izvzeti iz davčno priznanih odhodkov v celoti, ne glede na to, komu so bile izplačane, so pa lahko davčna olajšava, vendar le če ima davčni zavezanec v davčnem letu pozitivno davčno osnovo (ki jo lahko zniža na račun donacij zniža); v nobenem primeru niso davčna olajšava donacije fizičnim osebam, donacije organizacijam, ki nimajo sedeža v EU ali Sloveniji, in donacije sindikatom;
- iz davčno priznanih odhodkov se izvzamejo tudi premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki jih davčni zavezanec plačuje za svoje zaposlene; enako kot donacije so tudi plačane premije PDPZ lahko davčna olajšava, vendar le ob pozitivno izkazani davčni osnovi; ob tem posebej opozarjamo, da je treba iz davčnih odhodkov izvzeti plačane premije PDPZ, ki so v odhodkih davčnega leta (za obdobje januar–december 2017), davčna olajšava pa se lahko koristi le za v letu 2017 plačane premije (načeloma december 2016–november 2017).
3. Delno priznani davčni odhodki
Stroški reprezentance so davčno priznani le v višini 50 odstotkov izkazanega zneska. Med stroške reprezentance spadajo vsi stroški, nastali v povezavi s poslovnimi partnerji (kupci, potencialnimi kupci, dobavitelji ipd.). To so predvsem stroški za pogostitev poslovnih partnerjev in darila zanje. Med stroške reprezentance lahko uvrstimo tudi stroške za nočitve, prevoze ipd., ki jih davčni zavezanec plača za svoje poslovne partnerje neposredno izvajalcu (npr. hotelu, prevozniku). Pri tem je treba opozoriti, da so tovrstni stroški tudi predmet obdavčitve z dohodnino (kot drug dohodek).
Enako velja za stroške nadzornega sveta, ki so davčno priznani v višini 50 odstotkov obračunanega zneska. Primeri tovrstnih stroškov so sejnine, najemnine prostorov za seje.
Stroški amortizacije so davčno priznani le do maksimalnih stopenj, ki jih predpisuje zakon: davčno predpisana stopnja amortizacije za računalnike in računalniško opremo je na primer 50 odstotkov, za opremo in vozila 20 odstotkov, za gradbene objekte pa 3 odstotke. Je pa pri določanju amortizacijskih stopenj treba poudariti, da mora davčni zavezanec najprej določiti dobo uporabnosti osnovnega sredstva in na tej podlagi določiti amortizacijsko stopnjo. Šele nazadnje preveri, ali je tako določena amortizacijska stopnja sprejemljiva tudi z vidika davčne zakonodaje.
4. Drugi davčno priznani stroški oziroma odhodki
Strošek reklame in donacije
Bistvena značilnost donacije je to, da darovalec za svoj denarni prispevek ne zahteva nikakršne protistoritve. V ozadju reklame pa je neka opravljena storitev, običajno storitev reklamiranja (npr. oglaševanja).
Z davčnega vidika je za plačnika vedno bolje, da se dogovori za reklamo (da torej dobi protistoritev). Strošek reklame je namreč davčno priznan odhodek brez omejitev (oziroma se upoštevajo le splošne omejitve za davčno priznane odhodke). Donacijo pa je treba v celoti izločiti iz davčno priznanih odhodkov. Lahko se sicer upošteva kot davčna olajšava, vendar z določenimi omejitvami (največ v višini 0,3 odstotka obdavčenih prihodkov).
Dolgoročne rezervacije in pasivne časovne razmejitve
V skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi lahko davčni zavezanec oblikuje rezervacije za sedanje obveze, ki izhajajo iz obvezujočih preteklih dogodkov in se bodo predvidoma poravnale v obdobju, ki ni z gotovostjo določeno, velikost obvez pa je mogoče zanesljivo oceniti.
Nekatere dolgoročne rezervacije imajo tudi posebno davčno obravnavo. Dolgoročne rezervacije, ki jih ZDDPO-2 izrecno našteva (za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali storitev, reorganizacijo, pričakovane izgube iz kočljivih pogodb ter za jubilejne nagrade in odpravnine ob upokojitvi), so davčno priznane le v višini 50 odstotkov obračunanega zneska. Vse druge dolgoročne rezervacije, ki niso izrecno naštete v zakonu, in pasivne časovne razmejitve so 100-odstotno davčno priznane. Vendar sta oblikovanje in poraba (oziroma odprava) dolgoročnih rezervacij z davčnega vidika dolgoročno nevtralna. Če je bilo oblikovanje dolgoročne rezervacije davčno priznano le v višini 50 odstotkov, je njena poraba (ali odprava) davčno priznana še v preostali višini do 100 odstotkov. …
Celoten članek je na voljo v januarski številki biltena Unikum.
