23. februarja, 2010

Novosti na področju davka na dodano vrednost

1    Kraj opravljanja storitev

S 1.1.2010 smo začeli uporabljati spremenjena pravila za določanje kraja, v katerem se šteje, da so te storitve opravljene. Posledično so se spremenile tudi klavzule, ki jih pišemo na računih ob tako opravljenih storitvah.

 

1.1  Splošno o določanju kraja opravljenih storitev

 

Zakaj so sploh pomembna pravila za določanje kraja opravljanja storitev? Ta pravila nam povedo, v kateri državi bo takšna storitev obdavčljiva. Šele ko določimo kraj opravljanja storitve, bo naslednje vprašanje, ali bo ta storitev tudi dejansko obdavčena ali morda oproščena (na primer zavarovalniške storitve po 1. točki 44. člena ZDDV-1). V tem delu pa je  potrebno upoštevati tudi zakonodajo države, v kateri se šteje, da je storitev opravljena.

 

Katera vprašanja so torej pomembna in povezana z opravljenimi storitvami?

 

• Kje se šteje, da je storitev opravljena? To nam pove, kje bo storitev obdavčljiva oziroma posredno pove, kateri državi      pripada (obračunani) DDV.

• Kdo mora obračunati DDV? Prejemnik storitve ali izvajalec?

• Ali je storitev obdavčena (če bo obdavčena; po kateri stopnji bo obdavčena) ali bo oproščena plačila DDV?

• Kdo je davčni zavezanec; kdo je davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji?

 

1.2  Določanje kraja opravljenih storitev med davčnimi zavezanci

 

V nadaljevanju pa poglejmo odgovor na prvo izmed zgornjih vprašanj, torej kako se določa kraj opravljanja storitev po novem. Ta kraj nam poenostavljeno pove, v kateri državi je storitev obdavčljiva.

 

Največja novost glede določanja kraja opravljanja storitve je, da se je spremenilo splošno pravilo. Med davčnimi zavezanci iz različnih držav tako po novem velja, da bo DDV obračunal prejemnik, če bo storitev, ki je obdavčljiva po splošnem pravilu, prejel od davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji. Splošno pravilo pomeni obrnjeno davčno obveznost oziroma nam pove, da se dolžnost za obračun DDV (in plačilo DDV) prevali od izvajalca (izdajatelja računa) na prejemnika storitve. Splošno pravilo med davčnimi zavezanci iz različnih držav nam zato pove, da bo DDV od te storitve obračunal prejemnik storitve.

 

Vendar pa je potrebno upoštevati, da veljajo tudi pri opravljanju storitev med davčnimi zavezanci iz različnih držav nekatera posebna pravila, ki so določena glede na vrste storitev.

 

Med njimi naj navedem:

 

• Storitve v zvezi z nepremičninami – te so obdavčene v kraju, kjer nepremičnina leži.

 

Primer:

To pomeni, da se na primer beljenje nepremičnine, ki leži v Avstriji, obdavči v Avstriji. Pri teh vrstah storitev je tako, da se to pravilo uporabi tudi, če je storitev izvedel davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji (davčnemu zavezancu ali fizični osebi). V tem primeru izvajalec opravi promet storitev v Avstriji, zato mora za pravilno davčno obravnavo preveriti, kakšna je obdavčitev v Avstriji in kakšne dolžnosti ima v zvezi s tem (praviloma identifikacija za namene DDV, dolžnost obračuna avstrijskega DDV). V DDV zakonodajah nekaterih držav je določeno, da če DDV ne plača izvajalec, ga je dolžan plačati prejemnik (naredi samoobdavčitev). Slednje ima sicer za posledico, da slovenski davčni zavezanec ne more dobiti vračila avstrijskega DDV, če mu je bila slučajno opravljena kakšna druga dobava v Avstriji.

 

• Storitve, vključno s pomožnimi, s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti – kraj opravljanja storitve teh storitev je kraj, kjer so te dejansko opravljene.

 

Primer:

Če na primer nemški davčni zavezanec slovenskemu davčnemu zavezancu z ID-številko zaračuna organizacijo in izvedbo izobraževalnega seminarja v Berlinu, se za kraj opravljanja te storitve šteje kraj, kjer je ta dejansko opravljena, torej v Nemčiji. To pomeni, da bo tuj davčni zavezanec slovenskemu davčnemu zavezancu obračunal nemški DDV. Praviloma pa ima naš davčni zavezanec pravico do vračila nemškega DDV, kar velja, če ima pravico do odbitka vstopnega DDV (sicer lahko delno). Ob tem mora upoštevati pravila za vračilo DDV (roki, zneski). Po novem se lahko zahtevek za vračilo DDV iz druge države članice vloži elektronsko preko eDavkov.

 

• Restavracijske storitve in storitve cateringa (posebni pravili iz 30. in 30. a člena ZDDV-1)

• Kratkoročni najem prevoznih sredstev – za kraj opravljanja storitev se šteje kraj, kjer je prevozno sredstvo dano na razpolago (velja za najem vozil do 30 dni, najem plovil do 90 dni).

 

Primer:

Če je osebno vozilo slovenskemu davčnemu zavezancu s slovensko ID-številko za DDV dano na razpolago za 10 dni na letališču v Parizu, bo francoski davčni zavezanec slovenskemu davčnemu zavezancu zaračunal francoski DDV.

 

Ko uporabljamo pravila o določanju kraja opravljanja storitev, naprej pogledamo, če je za konkretno storitev v veljavi posebno pravilo za določanje tega kraja. Če posebna pravila ni, upoštevamo splošno pravilo. Kot je bilo že zapisano, po splošnem pravilu zaračunavanja storitev med davčnimi zavezanci iz različnih držav velja, da se za kraj opravljanja storitve šteje kraj, kjer ima sedež prejemnik storitve (gl.op.1) To velja za storitve davčnega svetovanja, računovodske storitve, pravne storitve, storitve montaže strojev, storitve posredovanja blaga, »dolgoročni« najem prevoznih sredstev in še mnogo drugih.

 

Primer: Davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji, v februarju 2010 opravi storitev montaže stroja za davčnega zavezanca v Avstriji (opomba: stroj je avstrijski davčni zavezanec kupil od drugega davčnega zavezanca). Kraj opravljanja storitve se v tem primeru presoja po 1. odstavku 25. člena ZDDV-1. Storitev se obdavči v  kraju, kjer ima ta prejemnik sedež svoje dejavnosti. Storitev bo tako obdavčena v Avstriji. DDV bo obračunal avstrijski davčni zavezanec. Poenostavljeno rečeno: sam bo obdavčil to storitev in hkrati odbil DDV, če ima pravico do odbitka vstopnega DDV. V tem in podobnih primerih, kjer bo storitev po splošnem pravilu obdavčena pri prejemniku, bomo napisali, da DDV ni obračunan na podlagi 1. odstavka 25. člena ZDDV-1 oziroma 44. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, ker je storitev predmet obrnjene davčne obveznosti (VAT reverse charge under Article 44 of VAT Directive 2006/112/ES). O opravljenih storitvah po splošnem pravilu bo potrebno poročati v mesečnem rekapitulacijskem poročilu, če bodo te storitve opravljene davčnim zavezancem, ki imajo sedež v drugi državi članici. Oddati ga bo potrebno do 20. v mesecu za pretekli mesec. Če davčni zavezanec opravlja dobave blaga in storitev tujim davčnim zavezancem, ki imajo sedež v drugih državah članicah EU, velja enak rok za oddajo tudi za DDV-O.

 

Po novem je tudi širša definicija davčnega zavezanca za namene določanja kraja opravljanja storitev. Novost spremenjenega in dopolnjenega ZDDV-1 je, da mora t.i. mali davčni zavezanec davčnemu organu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za namene DDV, če bo opravil storitve na ozemlju druge države članice ali prejel storitev, za katero mora DDV plačati izključno prejemnik storitve, če mu bo takšno storitev opravil davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji. Po novem je namreč določeno, da mora DDV plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV, kateremu se opravijo storitve, ki se obdavčujejo po kraju, kjer ima sedež prejemnik, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.

 

Za prevozne storitve po 1.1.2010 velja, da v osnovi ni vsebinskih sprememb DDV pri opravljanju prevoznih storitev, povezanih z izvozom (e točka 1. odstavka 52. člena ZDDV-1) in uvozom (13. točka 50. člena ZDDV-1), drugačne pa bodo klavzule pri prevoznih storitvah za prevoz blaga znotraj in zunaj Skupnosti (1. odstavek 25. člena ZDDV-1), če ne bodo povezane s takšnim izvoznim ali uvoznim postopkom. Kraj opravljanja storitve prevoza blaga, ki je opravljen za davčnega zavezanca s sedežem izven Slovenije, bo kraj, v katerem ima prejemnik sedež dejavnosti (1. odstavek 25. člena ZDDV-1). Upoštevati pa moramo še dve izjemi:

– kraj opravljenih storitev prevoza blaga, ki bi bil v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDDV-1 v Sloveniji, je zunaj Skupnosti, če je prevoz ali del prevoza blaga dejansko opravljen zunaj Skupnosti, pri čemer se upošteva prevožena razdalja;

– kraj opravljenih storitev prevoza blaga, ki bi bil v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDDV-1 zunaj Skupnosti, je v Sloveniji, če je prevoz ali del prevoza blaga dejansko opravljen v Sloveniji, pri čemer se upošteva prevožena razdalja.

 

V primeru, ko bo slovenski davčni zavezanec prejel račun za storitev, za katero se šteje, da je opravljena v kraju, kjer ima prejemnik svoj sedež (1. odstavek 25. člen ZDDV-1), bo naredil samobdavčitev, če je ta storitev po slovenskem ZDDV-1 tudi obdavčena (bodisi z znižano oziroma splošno davčno stopnjo). Takšno samoobdavčitev naredi na primer pri prejemu   svetovalne storitve, ki jo opravi italijanski davčni zavezanec.

 

Samoobdavčitev pri prejemu svetovalne storitve od na primer italijanskega davčnega zavezanca sta dolžna narediti tudi mali davčni zavezanec in pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za namene DDV. Mali davčni zavezanec nima pravice do odbitka od tako obračunanega DDV (4. odstavek 94. člena ZDDV-1 in 2. odstavek 98. člena PZDDV-1). Davčni zavezanci, ki imajo pravico do odbitka vstopnega DDV, pa DDV, ki ga obračunajo sami kot prejemniki storitve, na drugi strani upoštevajo kot vstopni DDV. Za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV mora davčni zavezanec upoštevati splošna pravila o odbitku vstopnega DDV iz ZDDV-1 in izpolnjevati formalnosti iz 5. odstavka 107. člena PZDDV-1; imeti mora račun ali drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga je dolžan plačati. Šteje se, da je DDV plačan, ko je izkazan v obračunu DDV.

1.3  Opravljanje storitev osebam, ki niso davčni zavezanci

 

Za opravljanje storitev osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež oziroma bivališče izven Slovenije, se uporabljajo druga pravila. Po splošnem pravilu so te obdavčene po sedežu izvajalca storitve, pri nekaterih storitvah pa se uporabljajo izjeme od tega pravila (na primer storitve posredovanja blaga, prevozne storitve…). Pri nekaterih od teh storitev se bo po posebnem pravilu za kraj opravljanja teh storitev štel kraj, kjer ima sedež (prebivališče) prejemnik, če bo prejemnik oseba, ki ni davčni zavezanec in ima sedež oziroma bivališče zunaj Skupnosti (na primer storitve pravnega svetovanja, storitve svetovalcev, storitve raziskave trga in še kar nekaj drugih).

 

Primer:

Odvetnik (davčni zavezanec s slovensko ID-številko) opravi odvetniško storitev za fizično osebo, ki ima prebivališče v državi članici EU. V tem primeru se kraj opravljanja storitve določi po 2. odstavku 25. člena ZDDV-1 (obdavčitev po sedežu izvajalca storitve), posledično pa je dolžan slovenski odvetnik obračunati slovenski DDV. Če pa bi to storitev opravil za fizično osebo, ki ima sedež oziroma prebivališče izven EU (na primer na Hrvaškem), pa se šteje, da bi bila takšna storitev opravljena v kraju, kjer ima fizična oseba – prejemnik prebivališče, zato slovenski odvetnik ne bi obračunal slovenskega DDV.

 

2  Stopnja DDV od gradbenih storitev in obrnjena davčna obveznost

 

Preglednica: Pregled pravnih podlag za obdavčitev prodaje stanovanj in gradbenih storitev, ki se nanašajo na stanovanjske objekte, po znižani davčni stopnji

 

Pravna podlaga za znižano davčno stopnjo

Zakonska določba

 

 

Podrobnejša pravila iz PZDDV-1 oziroma ZDDV-1

2. odst. 41. člena ZDDV-1

točka 11)

Priloga I k ZDDV-1

Stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh.

54. člen – P (Stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje ter deli teh objektov).

(1) Po stopnji 8,5% iz 11. točke Priloge I k ZDDV-1 se obdavčuje gradnja in dobava stanovanj, stanovanjskih objektov ali njim pripadajočih delov in stanovanjskih stavb za posebne namene ali njim pripadajočih delov (v nadaljnjem besedilu: stanovanjski objekti) ter njihova gradnja, obnova in popravila, kadar so zaračunani neposredno investitorju.

(2) Če so stanovanjski objekti iz prvega odstavka tega člena sestavni del poslovnih stavb, se nižja stopnja uporabi v pripadajočem deležu.

(3) Za pripadajoče dele stanovanjskih objektov se štejejo individualni prostori ter skupni prostori ali gradbeni elementi ali inštalacije, naprave in oprema tega objekta, kadar so zaradi trajnega bivanja v souporabi stanovalcev in v lasti lastnikov stanovanj v tem objektu.

(4) Stanovanjske stavbe za posebne namene iz prvega odstavka tega člena so na primer: stavbe, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, stavbe za bivanje starejših, dijakov, študentov in otrok.

(5) Storitve gradnje, obnove in popravil stanovanjskih objektov so storitve, uvrščene pod šifro F/GRADBENIŠTVO standardne klasifikacije dejavnosti.

(6) Med storitve gradnje, obnove in popravila stanovanjskih objektov se, ne glede na uvrstitev takih storitev v standardno klasifikacijo dejavnosti, uvršča tudi postavljanje montažnih stavb ter vgradnja stavbnega pohištva, ki ga izdela sam izvajalec storitve.

(7) Za namene 11. točke Priloge I k ZDDV-1 je stanovanje del socialne politike, če v večstanovanjski hiši ne presega 120 m2 oziroma v individualni hiši ne presega 250 m2 uporabne površine stanovanja.Uporabna površina stanovanja je seštevek površine bivalnih prostorov.

2.odst.41. člen ZDDV-1

točka

(11a)

Priloga I k ZDDV-1

Obnova in popravila zasebnih stanovanjrazen materialov, ki so bistveni del vrednosti dobave.

Opomba: Novost iz ZDDV-1B (uporabljala se bo od 1.1.2011 dalje).

3. odstavek

41. člena ZDDV-1

Tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, in vključno z gradnjo, obnovo in popravili teh.

Opomba: PREHODNA UREDITEV, KI VELJA DO 31.10.2010.

147. člen ZDDV-1: Nižja stopnja DDV v prehodnem obdobju.

(1) Nižja stopnja DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.

(2) Konec uporabe nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

Kot lahko vidimo iz zgornje preglednice, je v letu 2010 dobava stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh (če so izpolnjeni še ostali pogoji iz 54. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1; na primer zaračunano neposredno investitorju) obdavčena po znižani davčni stopnji 8,5% (prvi del preglednice). Dodatno k temu pa lahko iz ZDDV-1 razberemo, da se znižana davčna stopnja uporablja tudi od dobav stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov za trajno bivanje ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh (zadnji vodoravni del tabele). Zaradi prehodnega obdobja, ki se izteka z 31.12.2010, bo slednje veljalo predvidoma le še v letu 2010. Kar se socialnih stanovanj tiče, ni predvidenih sprememb pri uporabi davčne stopnje z začetkom v letu 2011. Po trenutnih predpisih bo z začetkom 2011 veljala drugačna ureditev pri dobavah stanovanj in nekaterih od zgoraj omenjenih storitev, ki se nanašajo na stanovanja, ki niso del socialne politike, ker bo prehodno obdobje, v katerem je bila Sloveniji odobrena znižana davčna stopnja, poteklo. S 1.1.2011 pa se bo začela uporabljati določba, ki je bila sprejeta z ZDDV-1B (srednji, vodoravni del zgornje preglednice). To pa bo pomenilo, da bodo z znižano davčno stopnjo obdavčeni tudi obnova in popravilazasebnih stanovanj, razen materialov, ki so bistveni del vrednosti dobave.

V zvezi z dobavo stanovanjskih objektov je potrebno omeniti, da so z nižjo davčno stopnjo obdavčene le dobave novih stanovanj, saj so dobave starih stanovanj oproščene plačila DDV, razen če je podpisana izjava o obdavčitvi (kadar ima kupec pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV).

Preglednica: Davčne stopnje DDV pri dobavi, gradnji, popravilih in obnovah v zvezi z objekti

Do 31.12.2010

Gradnja

Popravilo  in obnova

Dobava stanovanja

Socialna stanovanja

8,5 %

8,5 %

8,5 %

Nesocialna zasebna stanovanja

8,5 %

8,5 %

8,5 %

Nesocialna stanovanja, ki niso zasebna

8,5 %

8,5 %

8,5 %

Ostali objekti (na primer poslovni prostori)

20 %

20 %

20 %

Od 1.1.2011 dalje

Gradnja

Popravilo  in obnova

Dobava stanovanja

Socialna stanovanja

8,5 %

8,5 %

8,5 %

Nesocialna zasebna stanovanja (razen materialov, ki so bistveni del dobave)

20 %

8,5 %

20 %

Nesocialna stanovanja, ki niso zasebna stanovanja

20 %

20 %

20 %

Ostali objekti (na primer poslovni prostori)

20 %

20 %

20 %

 

Novost ZDDV-1 pa je tudi obrnjena davčna obveznost, ki se uporablja v zvezi z gradbenimi deli, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem. Ta način obračuna in plačila DDV se uporablja za gradbena dela iz SKD F/Gradbeništvo, in sicer kadar te storitve opravi slovenski davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV, prejemniku, ki je ravno tako identificiran zavezanec za namene DDV v Sloveniji (s »pravo« ID-številko in ne posebno, ki je v registru davčnih zavezancev za DDV označena s posebno oznako P).

 

Primer:

Davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji (ima ID-številko za DDV) za slovenskega davčnega zavezanca, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji, v marcu 2010 vgradi vrata in okna na stanovanjih, ki so del socialne politike, ki jih prejemnik (neposredni investitor) gradi za trg. V takšnem primeru DDV ne bo obračunal izvajalec storitve, temveč prejemnik te storitve. Pri tem predpostavljajmo, da so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo znižane davčne stopnje (vrsta objekta, zaračunano neposredno investitorju, storitev iz šifre SKD F/Gradbeništvo oziroma vgradnja oken, ki jih izdela izvajalec sam). Prejemnik bo sam obdavčil to storitev, hkrati pa bo odbil DDV, če ima pravico do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ je pojasnil, da je dolžan izvajalec v tem primeru na račun navesti tudi znesek DDV, dolgovan na podlagi obrnjene davčne obveznosti, in se sklicevati, da DDV ni obračunan na podlagi 76. a člena ZDDV-1, po katerem je dobava predmet obrnjene davčne obveznosti.

 

Če bi izvajalec ta okna in vrata vgradil za prejemnika, ki je fizična oseba, pa bi DDV obračunal izvajalec.

 

Več o tej temi smo pisali v prejšnji številki Unikuma.

 

3  Solidarna odgovornost za plačilo DDV

 

Po novem je v zakonu o DDV-1 zapisano, da je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Davčni organ po naših izkušnjah v praksi glede kriterijev za presojo »ali je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti…« uporablja tiste kriterije, ki jih sam navaja v pojasnilu »Poslovanje z “neplačujočimi gospodarskimi subjekti” in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti« (na primer nima ID-številke za DDV, družba nima zaposlenih, nima referenc, nima spletne strani, ni vzpostavljen kontakt z direktorjem družbe…)(gl.op.2) Davčni zavezanec, kateremu bo opravljena dobava, ne bo odgovarjal za plačilo DDV, če bo od davčnega organa prejel informacijo, da je dobavitelj predložil obračun DDV. Preverbo dobaviteljev je možno sprožiti pri davčni upravi, preko sistema eDavki (Vloga za preverjanje podatkov o davčnih zavezancih).

 

4  Namesto zaključka

 

Med drugimi novostmi naj omenimo še:

• da so določene nove dobave, ki so obdavčene po znižani davčni stopnji,

• da so dodana pravila določanja davčne osnove med povezanimi osebami (ki nimajo 100-odstotne pravice do odbitka vstopnega DDV),

• da so uvedeni še drugi ukrepi glede preprečevanja goljufij na področju DDV,

• administrativne novosti pri DDV-O in RP-O,

• zvišanje praga obdavčene realizacije na 400.000 evrov,

• zvišanje pavšalnega nadomestila na 8%,

• dodani sta določbi o prekrških, povezani s popravki napak v davčnih obračunih in predložitvijo davčnih obračunov oziroma plačilu DDV na podlagi samoprijave,

• novosti pri vračilu DDV tujim davčnim zavezancem, predvsem iz drugih držav članic.

 

Določene so še nekatere druge novosti in spremembe. Davčne novosti na temo DDV je povzel tudi davčni organ v svojem pojasnilu »Obvestilo o sprejetju spremembe Zakona o davku na dodano vrednost«, ki je objavljeno na njegovi spletni strani.

 

mag. Mateja Drobež Tomšič

 


1. Odstopanje od tega pravila velja tudi pri prevoznih storitvah, kjer se v določenih primerih uporablja pravilo kraja, kjer so te dejansko opravljene, in pri telekomunikacijskih storitvah, kjer se uporablja pravilo kraja, kjer se te dejansko uporabijo in uživajo (oboje na podlagi 29. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1). To odstopanje je v nadaljevanju pojasnjeno za prevozne storitve.