O vlaganjih v tuja osnovna sredstva smo v Unikumu že večkrat pisali, vselej smo jih razlagali na podlagi določil Slovenskih računovodskih standardov, pojasnil davčne uprave in veljavne davčne zakonodaje. Nedavno pa je Odbor preizkušenih računovodij glede sredstev sprejel strokovno razlago, ki odpira nove poglede na vlaganja v tuja osnovna sredstva, zato si jih v nadaljevanju oglejmo tudi mi.
Po slovenskih računovodskih standardih med opredmetena osnovna sredstva štejemo tudi tista, ki sicer niso v naši lasti ali finančnem najemu, jih pa podjetje obvladuje na drug način ter tako uporablja pri ustvarjanju proizvodov, opravljanju storitev, dajanju v najem ali za pisarniške namene, vse to v času, daljšem od enega obračunskega obdobja. Tudi MRS 16 opredeljuje kot osnovno sredstvo tisto, ki ga bo podjetje uporabljalo več kot eno obračunsko obdobje. Definicije vlaganj v tuja osnovna sredstva v MRS 16 ne najdemo, pravzaprav se mednarodni standardi tudi z definicijo, kaj vse so opredmetena osnovna sredstva, natančno ne ukvarjajo, temveč zgolj omenijo, da so to sredstva, ki jih podjetje ima več kot eno obračunsko obdobje in jih uporablja pri proizvajanju ali dobavljanju proizvodov ali opravljanju storitev, daje v najem drugim ali uporablja za pisarniške namene. Slovenski računovodski standardi za vlaganja v opredmetena osnovna sredstva v tuji lasti še določajo, da se pri vlagatelju izkazujejo bodisi kot samostojno razpoznavna opredmetena osnovna sredstva bodisi kot deli opredmetenih osnovnih sredstev. Tako mednarodnim kot slovenskim računovodskim standardom pa je skupno to, da je za uvrstitev vlaganj med osnovna sredstva ključno tudi obvladovanje sredstva. Kdaj se sredstvo obvladuje, v Slovenskih računovodskih standardih posebej ni pojasnjeno, tudi v Uvodu v SRS ne, najdemo pa to razlago v 9. točki Pojasnila OPMSRP4 (glej Uredbo Komisije ES, št. 1126/2008, objavljeno v Uradnem listu L 320, dne 29. 11. 2008, str. 0001–0481), kjer je navedeno, da se pravica do obvladovanja uporabe temeljnega sredstva prenese, če je izpolnjen katerikoli od naslednjih pogojev:
- Kupec ima možnost ali pravico ravnati s sredstvom ali drugim odrediti, da ravnajo s sredstvom na način, ki ga določi, ko pridobiva ali obvladuje več kot nepomembno količino učinka ali druge koristnosti sredstva.
- Kupec ima možnost ali pravico kontrolirati fizični dostop do temeljnega sredstva, ko pridobiva ali obvladuje več kot nepomembno količino učinka ali druge koristnosti sredstva.
- Dejstva in okoliščine kažejo, da je malo verjetno, da ena ali več strank, razen kupca, vzamejo več kot nepomembno količino učinka ali druge koristi sredstva, ki jo proizvede ali ustvari sredstvo v času trajanja dogovora, in da cena, ki jo kupec plača za učinek, ni niti pogodbeno določena na enoto proizvoda niti ni enaka tržni ceni na enoto proizvoda v času dostave proizvodov.
Odbor zaključuje, da kadar podjetje vlagatelj sredstva obvladuje, jih izkaže med osnovnimi sredstvi, kadar ne, pa med dolgoročnimi aktivnimi časovnimi razmejitvami. V prvem primeru jih torej prenaša med odhodke z obračunom amortizacije, v drugem primeru pa z direktnim zmanjševanjem in prenosom med stroške materiala in storitev.
Spomnimo še, da v primerih, ko vlaganja v opredmetena osnovna sredstva v tuji lasti izkažemo med osnovnimi sredstvi (po novem na kontu 046), zanje tudi veljajo vse določbe splošnih računovodskih standardov, da se na primer njihova vrednost lahko razporedi na pomembne dele, če gre za pomembne vrednosti in različne vzorce uporabe ali dobe koristnosti, da se začnejo amortizirati s prvim dnem meseca, ki sledi razpoložljivosti za uporabo, da je treba za vlaganja pomembnejše vrednosti najmanj letno preverjati ocenjeno dobo koristnosti in podobno. Kako bomo določili amortizacijsko stopnjo? Z upoštevanjem siceršnjih kriterijev iz SRS 13.8, pri čemer ne spreglejmo tudi kriterija pričakovanih omejitev uporabe (zgornja meja za amortizacijsko dobo je trajanje najemnega razmerja).
S tem pa zgodba še ni končana: poleg računovodskega vidika je treba upoštevati še najmanj vidik odhodkov v zvezi z obračunom davka od dohodkov pravnih oseb in dohodka iz dejavnosti fizičnih oseb. Tematiko je obravnaval Odbor sekcije preizkušenih davčnikov pri Slovenskem inštitutu za revizijo. Kot vemo, je davčna uprava izdala pojasnilo, da se odhodki amortizacije za davčne namene priznajo, če so obračunani po največ 10-odstotni stopnji, torej po stopnji za druga vlaganja. Odbor sekcije preizkušenih davčnikov pa meni drugače: da je treba za davčne namene upoštevati amortizacijsko stopnjo, ki je glede na predhodno razvrstitev sredstva določena za posamezno vrsto sredstva (na primer za zgradbe, opremo), in ne amortizacijsko stopnjo za druga vlaganja. Imamo torej dve različni stališči – kaj zdaj? Kot smo v Unikumu zapisali že februarja, za potrebe obdavčitve velja izključno zakon in na podlagi zakona bo tudi odločalo sodišče, če bi do postopka prišlo. Prej se bo moral vsak zavezanec sam odločiti, katero pojasnilo (če sploh) bo upošteval in kaj bo znal zagovarjati, če bi do postopka prišlo.
