29. decembra, 2011

Nagrajevanje zaposlenih

Zaposleni poleg ustnim pohvalam za uspešno delo vedno večji pomen dajejo tudi denarnim ali nedenarnim nagradam. December je mesec, ko se pri večini delodajalcih končuje poslovno leto. Če je bilo uspešno, se delodajalci odločajo za dodatna izplačila zaposlenim. V praksi poznamo različna izplačila.

1. Božičnica, 13. plača, letna nagrada, bonus

Ne glede na poimenovanje izplačila je izplačilo nagrade lahko opredeljeno kot del plače iz uspešnosti poslovanja (opredelitev plače izhaja iz 127. člena Zakona o delovnih razmerjih). Taka opredelitev nagrade pomeni pravico zaposlenega in se delodajalec ne more enostransko odločiti, da zaposleni do nagrade ni upravičen. Višina izplačila je lahko določena že s pogodbo o zaposlitvi ali pa jo na podlagi izpolnjevanja kriterijev s sklepom določi poslovodni organ.

Če izplačilo nagrade ni opredeljeno kot del plače, torej ni obveznost delodajalca za izplačilo oziroma ni pravica delavca. V praksi pogosto rečemo, da je izplačilo nagrade odvisno od dobre volje delodajalca.

V obeh primerih gre po določilih Zakona o dohodnini za dohodek iz zaposlitve oziroma dohodek iz delovnega razmerja. Tako kot pri izplačilu plače tudi pri izplačilu nagrade obračunamo in plačamo akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost (prispevke delavca in prispevke delodajalca).

Pomembna razlika v opredelitvi dohodka vpliva na:

 

  • poročanje davčni upravi ob izplačilu (v prvem primeru gre za izplačilo dela plače, v drugem za izplačilo drugega dohodka iz delovnega razmerja; glede na to razliko je treba ustrezno opredeliti vrsto dohodka na obrazcu REK-1);
  • vštevanje v pokojninsko osnovo zaposlenega (le v prvem primeru gre za izplačilo dela plače, kot je opredeljeno v Zakonu o delovnih razmerjih – izplačani znesek in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se torej le v prvem primeru vštevajo v pokojninsko osnovo zaposlenega; tako bruto znesek kot plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje poročamo na obrazcu M4; pojasnilo ZPIZ, št. 02340- /2008, z dne 29. 12. 2008)./to je pravilen zapis številke pojasnila/

2. Darilo v naravi

Vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki ga delodajalec da zaposlenemu ali njegovemu družinskemu članu in je v zvezi z njegovo zaposlitvijo, je po Zakonu o dohodnini boniteta. Za družinskega člana se šteje zakonec zavezanca (tudi zunajzakonski partner ali partner v istospolni skupnosti), prednik ali potomec zavezanca ali njegovega zakonca, zakonec prednika ali potomca zavezanca ali njegovega zakonca, bratje in sestre oziroma polbratje in polsestre ter posvojenci in posvojitelji.

Vrednost bonitete je določena na podlagi prejetega računa ali primerljive tržne vrednosti (npr. nagradno potovanje, darilni boni, popusti pri prodaji blaga ali storitev). Če primerljive tržne cene ni mogoče določiti, se znesek bonitete določi na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu.

Pri darilih zaposlenim in njihovim družinskim članom Zakon o dohodnini predvideva dve izjemi:

 

  • bonitete, ki jih delodajalec zaposlenim ne zagotavlja redno ali pogosto, se ne vključujejo v davčno osnovo zaposlenega, če vrednost vseh bonitet v določenem mesecu ne presega 13,00 €;
  • vrednost darila, ki ga delodajalec podari otroku zaposlenega, se prav tako ne všteva v davčno osnovo zaposlenega, če vrednost darila ne presega 42,00 €; izpolnjena morata biti še dva pogoja: obdaritev otrok mora biti v mesecu decembru, otrok pa ne sme biti starejši od 15 let.

Če pogoji pri posamezni izjemi niso izpolnjeni, je treba ugodnost obravnavati kot boniteto po Zakonu o dohodnini. Celotna vrednost (ne samo razlika nad 42,00 €) je boniteta, ki je osnova za plačilo akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost.

3. Poračun izplačila regresa

Zakon o delovnih razmerjih in kolektivne pogodbe dejavnosti zasebnega sektorja določajo minimalni znesek regresa za posamezno leto. Konec leta običajno delodajalci opravijo poračun razlike do višine 70 odstotkov povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, kot je določena v Zakonu o prispevkih za socialno varnost.

4. Poračun povračila stroškov prehrane med delom

Kolektivne pogodbe dejavnosti zasebnega sektorja določajo minimalen znesek povračila stroškov prehrane med delom, do katerega so upravičeni zaposleni za vsak dan prisotnosti na delu, ali pa organizirajo prehrano zaposlenim. Konec leta delodajalci opravijo poračun razlike do višine, ki jo določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Pri taki vrsti poračuna povračil stroškov prehrane med delom opozarjamo na pojasnilo DURS, št. 4210-200/2010, z dne 13. 1. 2011, iz katerega izhaja, da je upravičenost obravnave poračuna povračila treba presojati po ekonomski vsebini dohodka. Če bi se pokazalo, da gre dejansko za nagrado zaposlenim, bi se tak dohodek obravnaval kot drug dohodek iz delovnega razmerja, od katerega pa bi bilo treba obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost.

Pri vseh omenjenih izplačilih je pomembno vedeti, da se vštevajo v letno davčno osnovo zaposlenega (razen omenjenih izjem).

 

Pripravila: Beti Božnar