30. avgusta, 2018

Nadurno delo in dodatno delo ob naravnih ali drugih nesrečah

Nadurno delo je oblika dela prek polnega delovnega časa, ki ga delodajalec lahko odredi le v zakonsko določenih primerih, kadar dela ni mogoče opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

Delavec je dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo prek polnega delovnega časa (nadurno delo):

  • kadar se obseg dela izredno poveča (in povečanje obsega dela ni bilo predvideno);
  • kadar je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi;
  • kadar je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi jo povzročila prekinitev dela;
  • kadar je treba zagotoviti varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa;
  • v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.

Gre za izredne in nepredvidljive okoliščine, zaradi katerih mora delavec opravljati delo (skladno s pogodbo o zaposlitvi) tudi prek polnega delovnega časa, saj bi v nasprotnem primeru nastopile negativne posledice.

Zakon ali kolektivna pogodba na ravni dejavnosti lahko določita dodatne primere za opravljanje nadurnega dela, a le ob upoštevanju pogoja izjemnosti, nujnosti in nepredvidljivosti. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije npr. določa, da lahko delodajalec odredi opravljanje nadurnega dela poleg primerov, določenih v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) tudi ob:

  • nepričakovani odsotnosti delavca;
  • izvedbi rednih in izrednih inventurnih popisov;
  • prekinitvi energije, če je treba začeto delo nadaljevati in dokončati.

Delodajalec s splošnim aktom ne more določiti dodatnih primerov nadurnega dela.

Odreditev nadurnega dela

Zakon o delovnih razmerjih določa, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki, praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela to ni mogoče, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. Odreditev dela v pisni obliki je obveznost delodajalca, zaradi katere delavec ne sme trpeti škodljivih posledic v smislu, da se mu odrejene in opravljene ure ne priznajo (Višje delovno in socialno sodišče, sodba in sklep Pdp 95/2013). Delavec je upravičen do izplačila nadur, če je delo dejansko opravil, pod pogojem, da so bile te nadure glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, ali mu delodajalec nadurnega dela ni posebej odredil oziroma ga ni odredil v pisni obliki.

Omejitve opravljanja nadurnega dela

Pomembna zakonska določba, na katero delodajalci nemalokrat pozabljajo, je splošna prepoved opravljanja nadurnega dela za vse kategorije delavcev. Zakon o delovnih razmerjih jasno določa, da se nadurno delo ne sme uvesti, če je delo mogoče opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev. Določba kaže na dejstvo, da se opravljanje dela prek polnega delovnega časa lahko odredi le izjemoma.

Poleg splošne zakonske prepovedi opravljanja nadurnega dela ZDR-1 določa še nekatere kategorije delavcev, za katere velja absolutna prepoved opravljanja nadurnega dela. Delodajalec nadurnega dela ne sme odrediti:

  • delavcu v skladu z določbami ZDR-1 zaradi varstva nosečnosti in starševstva (185. člen ZDR-1);
  • starejšemu delavcu (199. člen ZDR-1);
  • delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti;
  • delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju izvajalca medicine dela, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje;
  • delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden, zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare skladno s tretjim odstavkom 143. člena ZDR-1;
  • delavcu, ki dela krajši delovni čas skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.

Celoten članek je na voljo v septembrski številki biltena Unikum.