Dileme pri amortiziranju
28. oktobra, 2022

Dileme pri amortiziranju

Pek za svojo dejavnost potrebuje mešalnik in pečico, ki ju danes tudi kupi. Izdatek za to investicijo je imel danes, toda kako naj ta izdatek upošteva pri svoji kalkulaciji in pri ugotavljanju uspešnosti, saj bo s kupljeno opremo proizvajal svoje izdelke še več let? Je, kar je davčno optimalno, lahko poslovno neoptimalno? Kako rešiti zagate v zvezi z osnovnimi sredstvi, na kaj biti pozoren in na kaj ne pozabljati?

Te in še mnoge druge dileme se pojavljajo v zvezi z osnovnimi sredstvi, o katerih je treba pred zaključkom leta ponovno premisliti, saj gre pri osnovnih sredstvih praviloma za pomembne zneske, ki vplivajo na poslovne rezultate in računovodske ter davčne izkaze. Govorili bomo o amortiziranju, o katerem je treba razmišljati tako ob nabavi kot kasnejši uporabi in vsakoletnih računovodskih izkazih.

Glede izkaza denarnih tokov ni dilem – izdatek je v izkazu prikazan takrat, ko je osnovno sredstvo plačano. Če bi ugotavljali uspešnost po načelu denarnega toka, tako kot računovodi na primer država, se s tem dileme končajo. Ker večji del gospodarskih in tudi negospodarskih subjektov sestavlja računovodske izkaze na osnovi nastanka poslovnih dogodkov, pa ni pomemben datum plačila, temveč povezovanje nastanka stroškov ali odhodkov in pridobivanje prihodkov. Ključno vprašanje je torej, kdaj bodo nastajali prihodki (in gospodarske koristi) od tega sredstva.

Izdatek za osnovno sredstvo je torej treba povezati s prejemki od njega. Če bo naš pek s pečico načrtoval peko svojih žemljic naslednjih 8 let, bomo njegovo uspešnost presojali na podlagi primerjanja prihodkov v tem obdobju in vseh stroškov za material, delo, storitve in uporabo te opreme. Enkratni izdatek za osnovno sredstvo, ki se izkaže v bilanci stanja med premoženjem, je torej treba razporediti na več enot, lahko na več proizvodnih serij, pogosteje pa na več časovnih enot oziroma let. To razporejanje izdatka na več let, postopno prehajanje sredstva iz bilance stanja v več izkazov poslovnega izida, imenujemo amortiziranje.

Amortiziranje je računovodski postopek, pri katerem vrednost amortizirljivega sredstva razporedimo na zneske, v katerih ga v ocenjeni dobi njegove koristnosti postopoma zapušča in ki pomenijo stroške. Amortizacija je torej znesek, ki v posameznem obračunskem obdobju zapusti amortizirljivo sredstvo in je tedanji strošek.

Katero metodo amortiziranja izbrati

Pečico, tovornjak ali katerokoli drugo amortizirljivo sredstvo lahko amortiziramo na različne načine. Govorimo o metodah amortiziranja. Ključno vprašanje je, kolikokrat bo pečica ali druga oprema sodelovala pri proizvajanju poslovnih učinkov, ali pa – če njena raba ni omejena na število funkcij – v kakšnem obdobju bo sodelovala pri proizvajanju poslovnih učinkov.

V prvem primeru izdatek za osnovno sredstvo razporedimo na število opravljenih funkcij (npr. na število prevoženih kilometrov, število proizvedenih enot, število delovnih ur …), zato govorimo o funkcionalnem amortiziranju oziroma metodi proizvedenih metod; v drugem primeru, pri katerem uporabo sredstva razporedimo na časovno obdobje, pa govorimo o časovnem amortiziranju.

Znotraj časovnega amortiziranja obstaja spet več možnosti – morda to sredstvo služi svojemu namenu v nekem obdobju enakomerno (na primer pisalna miza), tedaj ga amortiziramo enakomerno časovno, lahko pa se amortizira v začetnem obdobju hitreje ali počasneje kot v kasnejšem obdobju, in takrat govorimo o metodi padajočega in naraščajočega amortiziranja.

Kot določajo računovodski standardi, mora uporabljena metoda amortiziranja odsevati ocenjeni vzorec pojavljanja gospodarskih koristi iz opredmetenega osnovnega sredstva. Izbrana metoda amortiziranja se mora dosledno uporabljati iz obračunskega obdobja v obračunsko obdobje, hkrati jo je treba presojati ob koncu vsakega poslovnega leta, in če se pričakovani vzorec uporabe poznejših gospodarskih koristi, izvirajočih iz amortizirljivega sredstva, pomembno spremeni, jo je treba spremeniti tako, da bo ustrezala spremenjenemu vzorcu.

Taka sprememba se obravnava kot sprememba računovodske ocene (to pomeni v tekočem obdobju in za naprej, brez preračunavanja in popravljanja za nazaj). V praksi na to pravilo mnogokrat pozabljamo in enkrat izbrane metode amortiziranja pogosto ne spreminjamo več, je pa tudi res, da se situacije, v katerih bi bilo treba spremeniti metodo amortizacije, pojavljajo zelo redko.

Ker je tako po ZDDPO-2 kot po ZDoh-2 pri obdavčitvi dohodkov iz dejavnosti edina priznana amortizacija tista, ki je obračunana z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja, se zanjo odloča večina subjektov, tudi v primerih, ko to ni najbolj ustrezno. S tem si poenostavijo delo in evidence, prihranijo si čas, hkrati pa stroški z vidika računovodskih izkazov največkrat niso pomembno napačno izračunani in predstavljeni.

Poenostavitev je v nekaterih primerih celo utemeljena: če kupimo kamion, je jasno, da se njegova uporabna vrednost meri predvsem v številu prevoženih kilometrov; a če ocenjujemo, da se bo kamion približno v enakem obsegu uporabljal v naslednjih X letih, je lahko tudi obračunavanje amortizacije po metodi časovnega amortiziranja ustrezen način vzporejanje njegove obrabe s koristmi, ki od uporabe pritekajo v podjetje.

Kdaj začeti z amortiziranjem

SRS za opredmetena osnovna sredstva in za neopredmetena sredstva določa enako: sredstvo se začne amortizirati prvi dan naslednjega meseca po tistem, ko je razpoložljivo za uporabo. Sredstvo je razpoložljivo za uporabo, ko je na svojem mestu in v stanju, v katerem bo lahko delovalo na način, ki ga je poslovodstvo predvidevalo.

Da sredstvo amortiziramo v odvisnosti od razpoložljivosti za uporabo, je določeno tudi z MRS16, le da v mednarodnih standardih ne najdemo določbe o prvem dnevu naslednjega meseca. Zato tisti, ki uporabljajo MSRP, začnejo z amortizacijo takoj, torej že naslednji dan, ko je sredstvo razpoložljivo za uporabo.

Ker se je večina programskih orodij v Sloveniji začela razvijati v času, ko so pri nas še veljali drugačni računovodski predpisi, temeljijo na mesečnem obračunavanju amortizacije (torej po dvanajstinah). SRS ne predpisuje načina amortiziranja (po dnevih ali po mesecih, za katere se predpostavlja enaka ali različna dolžina); tehnike izračunavanja amortizacije ne predpisuje niti MSRP, pri srečevanju s tujci pa ugotavljamo, da njihova programska orodja sledijo določbi MSRP, po kateri sta tako začetek kot tudi konec amortiziranja med mesecem (po dnevih). Kot ugotavljamo, pa v praksi tudi organizacije, ki uporabljajo slovenska programska orodja, računovodijo na podlagi MSRP, izračunavajo amortizacijo na mesečni ravni in začenjajo s prvim dnem naslednjega meseca (ker drugače pač ne morejo). Tak način ni povsem skladen z MSRP, je pa sprejemljiv, saj razlika v tako obračunani amortizaciji ne predstavlja pomembnih zneskov (bistvenih napak).

Kljub temu je treba nameniti pozornost našemu programskemu orodju in preveriti, kako upošteva datume, ki so lahko različni: datum računa, datum dobave, datum nakupa, datum aktiviranja, datum usposobitve … Ne glede na poimenovanje v našem programskem orodju in razna zgodovinska ozadja tega poimenovanja je treba ohraniti pozornost na vsebini: kdaj je sredstvo razpoložljivo za nameravano uporabo.

Avtorica članka: Kristinka Vukovič

Celoten članek je na voljo v oktobrski številki biltena Unikum.