DDV pred 1. julijem in po njem

S 1. julijem začnejo veljati nove davčne stopnje za obračunavanje davka na dodano vrednost, in sicer:

• splošna, 22-odstotna (preračunana za avanse: 18,0328-odstotna) in
• nižja, 9,5-odstotna (preračunana za avanse: 8,6758-odstotna).

Nove davčne stopnje nam je prinesel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu, št. 46/2013. Prinesel je tudi nekatera podrobnejša navodila, kako ravnati ob prehodu na višje davčne stopnje.

Tako velja:, da se nove davčne stopnje uporabijo za obračuna davka, če nastane obdavčljivi dogodek 1. 7. 2013 ali kasneje. Če je torej bila storitev opravljena v juniju 2013 ali prej, a bo zaračunana po 1. juliju, se zanjo uporabijo stare davčne stopnje, torej 20- ali 8,5-odstotne. Tudi če je razlog izstavitve računa ali obračun davka od dobav recimo naša neprevidnost in ›pozabljivost‹ ter bo račun izdan bistveno kasneje (recimo decembra), se uporabi isto pravilo: za opravljene dobave pred 1. julijem se uporabijo stare, nižje davčne stopnje. Datum izdaje računa torej ni pomemben, ključen je datum opravljene dobave oziroma datum nastanka obdavčljivega dogodka.

ZIPRS1314-A je določil tudi pravila, kako obračunati davek v primerih, ko dobava traja dlje časa, če se torej začne pred 1. julijem in konča po njem (na primer pleskar, revizor ipd. začne s svojo storitvijo v juniju in jo konča po 1. juliju). Za take situacije velja, da se DDV obračuna po novih davčnih stopnjah za celotno dobavo blaga ali storitev, ko bo nastal obdavčljivi dogodek, torej ko bo storitev ali dobava blaga opravljena (končana). Dovoljeno pa je, da dobavitelj od delnih dobav, ki jih je opravil pred 1. julijem, obračuna davek po starih stopnjah, če izda račun za že opravljene dobave najkasneje do 20. 7. 2013. Tak račun davčni zavezanec vključi v svoj junijski obračun DDV-O oziroma v obračun za obdobje april–junij, če gre za četrtletnega zavezanca. Za tisti del dobav, ki so opravljene po 1. juliju, pa zavezanec obračuna davek po novih stopnjah in izda račun, ko bo te dobave obračunal, končal (drugi račun torej ni vezan na datum 20. 7. pa tudi ne na obvezno končanje dobave do 20. 7.).

Za delne dobave pravkar predstavljeno pravilo ne velja, kadar je na podlagi 76. in 76.a člena ZDDV-1 davek dolžan obračunati prejemnik blaga ali storitev (na primer pri pridobitvah, prejemu določenih storitev, uvoza). V teh primerih izdaja računa do 20. 7. ne igra vloge pri obračunavanju davka na dodano vrednost, temveč je ključno to, ali je obdavčljivi dogodek nastal in ali ima prejemnik blaga oziroma storitve zadostne informacije, ki bi omogočale določitev davčne osnove, od katere je treba obračunati DDV. Stopnja davka je torej odvisna od tega, kdaj nastane obveznost obračuna po 33., 34. in 35. členu ZDDV-1.

Drugačna pravila glede obračunavanja pa nastopijo, kadar imamo opraviti s predplačili. Zanje namreč velja, da obdavčljivi dogodek ne nastopi takrat, ko je dobava opravljena, temveč na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila. Če prodajalec prejme celotno plačilo za dobavo blaga ali storitev, ki bo opravljena kadarkoli po 1. juliju, to pomeni, da v trenutku prejema predplačila obračuna davek po stopnji 20 oziroma 8,5 %, ko pa dobavi blago, na računu za dobavljeno blago prav tako obračuna davek po starih stopnjah in upošteva (odšteje) prejeto predplačilo na podlagi avansnega računa. Analogno velja za primere, ko prodajalec prejme delno predplačilo za dobavo, ki jo bo opravil šele po 1. juliju. Tudi v tem primeru od delnega predplačila obračuna DDV po starih stopnjah v trenutku prejema avansa ter izda avansni račun, če je to v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost potrebno. Ko bo zavezanec opravil dobavo, bo izdal račun, v katerem bo obračunal DDV po novih stopnjah od zneska za plačilo ter po starih stopnjah od zneska, ki ga je že dobil plačanega. Ta pravila se uporabljajo tudi v zvezi z zneski izvršenih predplačil za dobave blaga in storitev, od katerih so DDV dolžni obračunati prejemniki kot plačniki DDV. Smiselno enake določbe veljajo torej tudi za primere prejetih predplačil za bodoče čezmejne storitve, kadar jih opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji. Prav tako se ta pravila uporabijo, kadar je dolžan plačati DDV davčni zavezanec kot prejemnik storitve na podlagi 3. točke 1. odstavka 76. člena ZDDV-1 ter v primerih iz 33.a člena zakona.

Kaj pa dobropisi in storno računi? Zanje ZIPRS1314-A ni postavil posebnih pravil, vendar to niti ni potrebno, saj je treba izhajati iz splošnih načel izdajanja listin in obračunavanja davka na dodano vrednost. Dobropisi in storno računi popravljajo prvotno izdan dokument. Če bo torej treba izstaviti dobropis ali storno računa po 1. juliju, bomo na dobropisu upoštevali tiste davčne stopnje, ki so bile uporabljene na prvotno izdanem računu.

Kako pravilno obračunati DDV pri pridobitvah blaga znotraj Unije, je pojasnila davčna uprava v pojasnilu št. 4230-360780/2013-2 01-620-05, z dne 5. 6. 2013: »Pri pridobitvah blaga znotraj Unije obveznost obračuna DDV nastane na dan izdaje računa. Če račun ni izdan, nastane obveznost obračuna DDV najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.« V istem pojasnilu je podana tudi tabela, ki nazorno prikazuje primere uporabe davčne stopnje pri pridobitvah blaga znotraj Unije.

Primeri uporabe stopnje DDV pri pridobitvah blaga znotraj Unije:

Vir: Pojasnilo DURS, št. 4230-360780/2013-2 01-620-05, z dne 5. 6. 2013.

Cene in kupoprodajne pogodbe

Zakon ne ureja in ne zahteva sklepanja novih pogodb ali aneksov k obstoječim pogodbam, zato bodo cene po 1. 7. 2013 določene tako, kot imamo njihovo formiranje dogovorjeno v obstoječi pogodbi. Če pogodba vsebuje določilo, da se znesek za plačilo določi tako, da se upošteva cena plus veljavni davek na dodano vrednot, pomeni prehod na nove, višje davčne stopnje povišanje cen. Če imamo v pogodbi (ali v ponudbi) dogovorjene končne cene, ki jih plača kupec, ali klavzulo, da morebitne spremembe pri obdavčitvi bremenijo prodajalca, bodo cene ostale nespremenjene. V drugih situacijah bo najbrž prišlo do pogajanja med kupcem in prodajalcem, v maloprodaji, pri storitvah in drugih transakcijah z občani pa za poslovno odločitev trgovca, po kateri ceni ocenjuje, da bo lahko prodal blago oziroma storitve, ali pa za moč, ki jo ima, ko postavlja nov cenik, prav gotovo pa bo (ekonomsko racionalna) težnja, da se breme višjih davčnih stopenj prevali na končnega kupca. Končni kupec je pravzaprav zaščiten le v primeru, da se je za nakup že dogovoril, prav tako za ceno, ki jo bo plačal.

V času pisanja tega Unikuma je bil Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost še v fazi osnutka. Pravilnik širi določbe glede vračila DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici tako, da se določijo oznake, ki pojasnjujejo razloge za zavrnitev ali delno zavrnitev zahtevka za vračilo DDV iz 5. odstavka 74.e člena DDV-1 za primere popolne zavrnitve in za delne zavrnitve. Spreminja se tudi posebna ureditev za kmete, in sicer pogoji za uveljavljanje pavšalnega nadomestila za pridelke in storitve iz posameznih skupin Priloge XIV. Tako je po novem mogoče uveljaviti pavšalno nadomestilo pod naslednjimi pogoji:

• za kmetijske pridelke iz skupine 1, kadar imajo člani kmečkega gospodinjstva v uporabi vsaj 1 hektar zemljišča za obdelavo (njive) ali zemljišča pod travinjem (trajni travniki, barjanski travniki, kmetijska zemljišča, porasla z gozdom in pašniki);
• za pridelke čebelarstva iz skupine 2, kadar imajo člani kmečkega gospodinjstva v uporabi več kot 10 čebeljih panjev;
• za kmetijske pridelke iz skupine 3, kadar imajo člani kmečkega gospodinjstva v uporabi vsaj 1 hektar zemljišča za obdelavo (njive), kmetijskega zemljišča pod posebnimi kulturami (trajne rastline na njivskih površinah in matičnjaki) ali zemljišča pod travinjem (trajni travniki, barjanski travniki, kmetijska zemljišča, porasla z gozdom in pašniki);
• za kmetijske pridelke iz skupine 4, kadar imajo člani kmečkega gospodinjstva v uporabi vsaj 0,3 hektara hmeljišča;
• za kmetijske pridelke iz skupine 5, kadar imajo člani kmečkega gospodinjstva v uporabi vsaj 0,3 hektara oljčnika, intenzivnega sadovnjaka, ekstenzivnega sadovnjaka ali drugega trajnega nasada, razen plantaže gozdnega drevja);
• za kmetijske pridelke iz skupine 6, kadar imajo člani gospodinjstva v uporabi vsaj 0,3 hektara vinograda;
• za gozdarske pridelke iz skupine 7, kadar imajo člani kmečkega gospodinjstva v uporabi vsaj 1 hektar plantaže gozdnega drevja in gozda;
• za kmetijske storitve iz skupin 8, 9 in 10, kadar imajo člani kmečkega gospodinjstva v uporabi vsaj 2 hektara zemljišč za obdelavo (njive) in gozda, od katerih mora biti vsaj 1 hektar kmetijskih zemljišč.

V Prilogi k Pravilniku je tudi nov obrazec DDV-O, ki pa ne prinaša drugih sprememb kot zamenjavo starih davčnih stopenj z novimi. Tako promet kot zneske davka bomo po 1. juliju vpisovali v ista polja, osnutek obrazca ne predvideva ločenega izkazovanja prometa po starih in novih stopnjah.

Na področju davka na dodano vrednost pa nekatere zavezance čakajo spremembe pri obdavčevanju ter izdajanju računov zaradi vstopa Hrvaške v Evropsko unijo. Z vstopom Hrvaške v EU dobi Hrvaška status države članice EU, med Slovenijo in Hrvaško ni več carin in carinskih postopkov ter listin. Namesto o uvozu iz Hrvaške bomo torej govorili o pridobitvah blaga, namesto o izvozu na Hrvaško pa o dobavah blaga v drugo državo članico, zato je treba spremeniti klavzule na izdanih računih ter nastavitve knjiženja izdanih in prejetih računov v knjigi I-RAČ in P-RAČ. Novost bo INTRASTAT poročanje o blagovni menjavi med Slovenijo in Hrvaško. Novost bo tudi za občane: ker ne bo več carinske meje, ne bo več povračil davka na dodano vrednost fizičnim osebam, ko bodo blago iznesle iz Slovenijo na Hrvaško.

Čeprav pravila glede obdavčitev storitev ostajajo enaka, se zaradi dejstva, da je Hrvaška članica EU, za nekatere primere spreminja kraj obdavčitve storitev. Predvsem je treba opozoriti na storitve iz 30.d člena, kadar so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež zunaj EU:

• prenos in odstop avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk in podobnih pravic;
• storitve oglaševanja;
• storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov, računovodij in druge podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanja informacij;
• obveznosti v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali deloma, poslovne dejavnosti ali pravice iz tega člena;
• bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov;
• storitve posredovanja osebja;
• storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;
• storitve zagotavljanja dostopa do sistema za zemeljski plin na ozemlju Unije ali do kateregakoli omrežja, povezanega s takim sistemom, do sistema električne energije ali omrežij daljinskega ogrevanja ali hlajenja ali prenos ali distribucija po teh sistemih ali omrežjih in opravljanje drugih s tem neposredno povezanih storitev;
• storitve telekomunikacij;
• storitve radijskega in televizijskega oddajanja;
• elektronsko opravljene storitve.

Za našteto velja, da je kraj opravljanja teh storitev, če so opravljene osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče zunaj EU, kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno oziroma običajno prebivališče. Če smo te storitve doslej opravljali hrvaškim državljanom, so se torej štele za v Sloveniji neobdavčene, odslej pa se bodo obdavčevale po splošnem pravilu iz 25. člena ZDDV-1, torej po kraju, kjer ima izvajalec storitve sedež svoje dejavnosti oziroma kjer ima svojo stalno poslovno enoto.

Posebno pozornost bo treba nameniti preverjanju identifikacijskih številk zavezancev iz Hrvaške, saj po Izvedbeni uredbi Sveta (EU), št. 282/2011, z dne 15. 3. 2011, veljajo za zavezance iz EU strožja pravila. Doslej smo identifikacijske številke preverjali na spletni strani http://pdv-reg.porezna-uprava.hr/RpoProvjeriObveznikaPdvWeb/upit, odslej bo to mogoče prek sistema VIES.

Ko gre za dobave blaga na Hrvaško in pridobitve blaga iz Hrvaške, bo treba paziti na upoštevanje pravil o datumu, kdaj nastane obdavčljivi dogodek in je treba obračunati DDV, ter pravil o izdajanju računov, prav tako bodo postali aktualni pravi in nepravi tristranski posli. Velja, da pri pridobitvah blaga znotraj Unije nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa, če pa račun ni izdan, nastane obveznost obračuna DDV najkasneje 15. dan meseca, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek (ko je opravljena pridobitev blaga). Pri dobavah blaga se DDV obračuna na dan izdaje, če račun ni izdan, pa (najkasneje)15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek, torej prenos pravice do razpolaganja nad blagom. Izjema je za neprekinjene oproščene dobave znotraj Unije (daljše od enega koledarskega meseca); v teh primerih je treba zaključiti obračun na koncu vsakega koledarskega meseca. Račun je treba izdati do 15. dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

Pri prodaji blaga na daljavo (pošiljčni posli, kataloška prodaja) se je po prekoračitvi praga za prodajo na daljavo na Hrvaškem treba identificirati za namene DDV na Hrvaškem in začeti z obračunavanjem hrvaškega DDV (PDV). Hrvaška ima določeno mejo za obvezno identifikacijo pri pošiljčnih poslih pri 270.000 kunah. Prag za druge davčne zavezance za obvezno identifikacijo za DDV je na Hrvaškem 230.000 kun obdavčljivega prometa, ta prag pa ne velja za tuje, torej tudi slovenske davčne zavezance. Pravila so torej enaka, kot smo jih že vajeni iz poslovanja s partnerji iz drugih držav članic, le ozavestiti je treba, da se odslej hrvaški poslovni partnerji z davčnega vidika obravnavajo enako kakor drugi partnerji iz članic EU.

Pripravila: Kristinka Vukovič