Davčne posledice so lahko različne, če oseba izstopi iz sistema DDV
Osebe, ki samostojno opravljajo neodvisno ekonomsko dejavnost na trgu, so davčni zavezanci z vidika predpisov o DDV. Posebej so določena pravila, kdaj morajo te osebe tudi pridobiti identifikacijsko številko za DDV in kdaj ne. Davčni zavezanci, identificirani za DDV, imajo določene pravice in obveznosti, ki prenehajo, ko oseba izgubi status osebe, identificirane za DDV, oziroma ko izstopi iz sistema DDV. Vendar so davčne posledice lahko različne, če oseba samo izstopi iz sistema DDV ali pa če tudi neha opravljati dejavnost. V tem prispevku želimo predstaviti davčni vidik ob izbrisu samostojnega podjetnika iz poslovnega registra.
Samostojni podjetniki in osebno premoženje oz. premoženje podjetja
Samostojni podjetniki so fizične osebe, ki samostojno opravljajo ekonomsko dejavnost na trgu. Če se fizična oseba odloči opravljati določeno neodvisno ekonomsko dejavnost, mora skladno s predpisi pridobiti status samostojnega podjetnika. Pri tem se v praksi pogosto pojavljajo izzivi ali problemi ob ustreznem evidentiranju osebnega premoženja oziroma premoženja, ki je del gospodinjstva oziroma zasebnega sveta, in premoženja oziroma sredstev, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Dvome in napake pogosto zasledimo predvsem pri nepremičninah, ki jih podjetniki zmotno ne prenesejo v premoženje podjetja, saj je v zemljiški knjigi vpisana fizična oseba, ne glede na to, ali je premoženje del podjetja ali ne. Čeprav se torej nepremičnine v pravnih registrih vedno registrirajo na fizično osebo, je z davčnega in računovodskega vidika treba ločiti med sredstvi, ki se uporabljajo za dejavnost, in tistimi, ki so namenjena zasebni rabi. Pravilno je torej, da se vsa sredstva, ki jih podjetnik uporablja za opravljanje dejavnosti, ustrezno evidentirajo v registru osnovnih sredstev. Potencialni dohodninski izzivi, ki se pri tem lahko pojavijo, niso predmet tega prispevka, vsekakor pa se nam zdi pomembno opozoriti, da je ob prenosih sredstev med podjetjem in gospodinjstvom treba upoštevati določbe 50. člena Zakona o dohodnini, ob prenehanju opravljanja dejavnosti pa določbe 51. člena istega zakona.
Prenehanje samostojnega podjetnika
Fizična oseba se lahko odloči, da zapre oziroma ukine s. p. in neha opravljati dejavnost ali pa dejavnost prenese na drugo osebo, prek katere se nato dejavnost nadaljuje. Tak prenos je možen s statusnim preoblikovanjem samostojnega podjetnika v gospodarsko družbo, ki je lahko že obstoječa ali nova, ali s prenosom dejavnosti na drugo fizično osebo. Pri vsakem od teh postopkov je treba upoštevati pravne postopkovne predpise, v primeru zaposlenih delovnopravno zakonodajo ter seveda davčne in računovodske predpise, zato svetujemo, da se podjetnik, ki namerava prenehati z dejavnostjo, o tem posvetuje z ustreznimi strokovnjaki, da se vnaprej seznani z vsemi svojimi možnostmi in obveznostmi. To je še toliko bolj pomembno, ker samostojni podjetnik za vse obveznosti in dolgove odgovarja z vsem svojim premoženjem, kar pomeni, da lahko morebitna napačna odločitev ali napaka v postopku vodi v dodatne obveznosti ali kazni, ki jih je fizična oseba dolžna poravnati iz svojega osebnega premoženja, tudi če je dejavnost že izbrisana.
Davčna obravnava prenehanja samostojnega podjetnika zaradi prenosa podjetja
Predmet tega prispevka je davčna obravnava ob prenehanju. Ob prenehanju samostojnega podjetnika zaradi prenosa podjetja na drugo fizično osebo ali na drugo pravno osebo največkrat ni posebnih davčnih posledic za prenosnika, saj je transakcija, če je prevzemnik dejavnosti identificiran za DDV oziroma se ta ob prenosu na novo nastalo družbo identificira za DDV takoj po ustanovitvi in premoženje uporablja za svojo obdavčljivo dejavnost, z vidika DDV v celoti nevtralna. Gre za prenos premoženja po prvem odstavku 10. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki ni predmet DDV, prevzemnik pa se šteje za pravnega naslednika prenosnika oziroma prevzema vse pravice in obveznosti tudi z vidika DDV (obdobje popravka). V 8. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV) je podrobneje določeno, da se ob prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca šteje, da dobava blaga ni bila opravljena, samo če prevzemnik podjetja ali dela podjetja, identificiran za namene DDV, kot pravni naslednik prenosnika nadaljuje dejavnost. Enako velja tudi za samostojne podjetnike in druge osebe, ki opravljajo ekonomsko dejavnost na trgu.
Kdaj govorimo o uporabi blaga za zasebne namene?
Ne glede na prvi odstavek 10. člena ZDDV-1 pa mora skladno s tretjim odstavkom istega člena prevzemnik, ki uporablja prevzeta sredstva za druge namene, kot so tisti, za katere ima pravico do odbitka DDV, plačati DDV v skladu z določbami tega zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene. Kdaj govorimo o uporabi blaga za zasebne namene oziroma za neposlovne namene, je podrobneje opredeljeno v 7. členu ZDDV-1. Prvi odstavek tega člena določa, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih, brezplačna odtujitev tega blaga ali kakršnakoli uporaba blaga za druge namene, kot so nameni opravljanja njegove dejavnosti, če je za to blago ali sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega odbitka DDV. Glede na določbo tretjega odstavka 10. člena ZDDV-1, mora torej prevzemnik podjetja, ki bo prevzeto blaga uporabljal za oproščeno dejavnost brez pravice do odbitka DDV, za neobdavčljivo dejavnost ali druge namene, kot je opravljanje dejavnosti s pravico do odbitka DDV, ob uporabi teh sredstev za navedene namene obračunati DDV. Davčna osnova je v tem primeru določena v drugem odstavku 36. člena ZDDV-1, pomeni pa nabavno ceno blaga ali podobnega blaga oziroma lastno ceno blaga, določeno v trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja blaga. Dodatno 38. člen PZDDV določa, da se lastna cena določi v skladu z računovodskimi standardi oziroma predpisi o vodenju poslovnih knjig zasebnikov.
Poleg 7. člena je treba upoštevati tudi 15. člen ZDDV-1, kjer je navedeno, da se za opravljanje storitev za plačilo šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali kakršnakoli uporaba za druge namene kot za opravljanje njegove dejavnosti, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV, in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svoje zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali za druge namene kot za namene njegove dejavnosti. Davčno osnovo skladno s tretjim odstavkom 36. člena ZDDV-1 sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve. V PZDDV ni podrobnejših pravil, kako se določijo celotni stroški, zato le opozarjamo, da je treba dejansko vključiti vse lastne stroške in morebitne zunanje stroške, ki nastanejo zavezancu pri opravljanju teh storitev.
Avtorica članka: mag Rosana Dražnik
Celoten članek je na voljo v julijski številki biltena Unikum.
