Ko govorimo o davčni optimizaciji, velikokrat srečamo pojme, kot so davčno načrtovanje, davčno izogibanje in celo davčna utaja. Davčno načrtovanje je delovanje davčnega zavezanca v okviru zakona in v skladu z njegovim namenom, prav tako je v tem primeru jasno razvidna in nesporna ekonomska vsebina ravnanja. Nasprotno pa davčno izogibanje pomeni delovanje v okviru zakona, vendar v nasprotju z njegovim namenom; z davčnim izogibanjem davčni zavezanec izkorišča pravne praznine, pravnim poslom oziroma transakcijam, ki so izvedeni s tem namenom, pa manjka ekonomska vsebina. Medtem ko je davčno načrtovanje dovoljeno izogibanje plačilu davka oziroma, pravilneje rečeno, dovoljeno zmanjševanje zavezančeve davčne obveznosti, je davčno izogibanje ali zaobhajanje nedovoljeno ravnanje davčnega zavezanca, ki ga finančni organ ustrezno sankcionira in pravne posle presoja po njihovi ekonomski vsebini. Davčna utaja je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen od enega do osmih let. Zaradi navedenega je pri davčni optimizaciji treba predvsem paziti, da bo ta dovoljena in zakonita ter da bo hkrati dosežen namen davčnega zavezanca – torej nižja davčna osnova in s tem nižje plačilo davka. Nadalje je pri davčni optimizaciji zelo pomembno tudi to, da se nanjo misli v celotnem davčnem obdobju (vse leto), in ne šele nekaj dni pred božično-novoletnimi prazniki. Takrat so namreč ideje davčnih zavezancev v veliki večini v nasprotju z namenom davčne zakonodaje, zato tudi vsaj na meji med davčnim načrtovanjem in davčnim izogibanjem. Kako se torej lahko na dovoljen način zniža davčna osnova? Oglejmo si nekaj možnosti.

 

1. Davčne olajšave

Davčni zavezanci, ki v svojih poslovnih knjigah za posamezno davčno obdobje izkazujejo dobiček oziroma pozitivno davčno osnovo, lahko v davčnem obračunu uveljavljajo različne davčne olajšave in tako zmanjšajo svojo davčno osnovo oziroma davčno obveznost. Izjema so t. i. normirani samostojni podjetniki, ki davčnih olajšav v skladu z zakonom ne morejo koristiti.

Vse davčne olajšave davčni zavezanci lahko koristijo največ do višine davčne osnove, kar pomeni, da s koriščenjem davčnih olajšav ni mogoče ustvarjati davčne izgube.

V nadaljevanju navajamo davčne olajšave, ki jih lahko koristijo davčni zavezanci, če izpolnjujejo zakonske pogoje.

 

Olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj

V okviru olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj (olajšava R&R) lahko davčni zavezanec uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 100 odstotkov zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj.

V skladu s 55. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) oziroma 61. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se za raziskovalno-razvojna vlaganja štejejo:

  • notranje raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca, vključno z nakupom raziskovalno-razvojne opreme, ki se izključno in stalno uporablja pri izvajanju raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca;
  • nakup raziskovalno-razvojnih storitev, ki jih izvajajo druge osebe, vključno s povezanimi osebami, oziroma druge javne ali zasebne raziskovalne organizacije (npr. zunanji strokovnjaki na kakem področju).

 

Olajšava R&R je torej zelo ›ugodna‹ za davčne zavezance, saj se kot davčna olajšava prizna 100 odstotkov zneska, vloženega v raziskovalno-razvojno dejavnost, določeni stroški pa celo dvakratno znižujejo davčno osnovo – enkrat kot davčno priznan strošek in drugič kot znesek olajšave. Je pa na drugi strani upravičenost do te olajšave treba ustrezno in zadostno dokazati, pri čemer je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) v letih med 2014 in 2016 izdalo štiri splošna mnenja o uveljavljanih dejavnosti v okviru davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj, v katerih je podrobno pojasnilo, katere sploh so take raziskovalno-razvojne dejavnosti, za katere je mogoče uveljavljati olajšavo R&R, ter izoblikovalo kriterije in merila glede dopustnosti uveljavljanja olajšave R&R. Zato je zelo pomembno, da davčni zavezanci pravilno ocenijo, ali izpolnjujejo vse pogoje za zakonito uveljavljanje olajšave R&R oziroma v kolikšnem delu svojih vlaganj dejansko lahko uveljavljajo olajšavo R&R. V vsakem primeru je bistveno, da davčni zavezanci poskrbijo za ustrezno podporno pisno dokumentacijo, s katero finančnemu organu v vsakem trenutku lahko dokažejo izvajanje raziskovalno-razvojne dejavnosti, v okviru katere uveljavljajo olajšavo R&R.

Osnovi kriterij za uveljavljanje olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj je ta, da mora v raziskovalno-razvojni dejavnosti davčnega zavezanca obstajati pomemben element novosti in reševanja znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti. To pomeni, da rešitev te nejasnosti ali problema ni razvidna usposobljenemu strokovnjaku, ki deluje na obravnavanem področju in dobro pozna razpoložljivo znanje in tehniko na zadevnem področju ter z uporabo tega znanja in z izkušnjami znanstvene ali tehnološke nejasnosti ne more preprosto rešiti.

Vsa vlaganja v raziskave in razvoj mora davčni zavezanec opredeliti in evidentirati v poslovnem načrtu ali posebnem razvojnem projektu oziroma programu, na podlagi katerega je mogoče naknadno preverjanje skladnosti s projektom oziroma razvojnim programom. Vse bistvene elemente oziroma vsebino poslovnega načrta določa Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj, ki tudi sicer podrobneje določa, katere dejavnosti davčnih zavezancev se štejejo za dejavnost raziskav oziroma razvoja.

Olajšava R&R se ne more koristiti v delu vlaganj, ki se financirajo iz nepovratnih sredstev proračunov RS oziroma EU, prav tako se ta olajšava za nakup raziskovalne opreme izključuje z investicijsko olajšavo.

Če davčni zavezanec za davčno obdobje ne bo mogel koristiti celotne olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj, bo lahko neizkoriščeni del te davčne olajšave zmanjševal davčno osnovo v naslednjih petih davčnih obdobjih.

Pomembno je tudi to, da se uveljavljanje olajšave R&R za nakup raziskovalno-razvojne opreme izključuje z uveljavljanjem olajšave za investiranje za to opremo. Olajšave R&R davčni zavezanec prav tako ne more koristiti za vlaganja v raziskovalno-razvojno dejavnost, ki jih je financiral iz nepovratnih sredstev proračunov RS oziroma EU.

 

Olajšava za investiranje

Olajšava za investiranje davčnemu zavezancu omogoča, da zniža svojo davčno osnovo v višini 40 odstotkov investiranega zneska v opremo in neopredmetena sredstva. Ta olajšava se lahko koristi za investiranje v opremo in neopredmetena sredstva (npr. blagovna znamka), ne more pa se koristiti za:

  • nakup pohištva in pisarniške opreme, razen računalniške opreme;
  • nakup motornih vozil, razen osebnih avtomobilov in avtobusov na hibridni ali električni pogon ter avtobusov in tovornih motornih vozil z motorjem EURO VI;
  • dobro ime in stvarne pravice na nepremičninah ter druge podobne pravice (npr. stavbno pravico);
  • druga opredmetena sredstva, ki niso oprema (zemljišča, gradbeni objekti, osnovna čreda, večletni nasadi in druga sredstva).

Olajšava za investiranje se lahko uveljavlja le za investicijska vlaganja v sredstva, ki so dejansko namenjena opravljanju dejavnosti zavezanca in so torej potrebna za njegovo doseganje obdavčljivih prihodkov.

Če davčni zavezanec za določeno opremo oziroma neopredmeteno sredstvo koristi olajšavo za investiranje, te opreme oziroma neopredmetenega sredstva ne sme odtujiti pred potekom treh let po letu vlaganja (za prvo leto se šteje leto po letu nakupa opreme) oziroma pred dokončnim amortiziranjem, če je to krajše od treh let. Za odtujitev se šteje tudi izguba pravice do uporabe ob prenehanju finančnega najema.

Tudi ta olajšava se ne more koristiti v delu vlaganj, ki se financirajo iz nepovratnih sredstev proračunov RS ali EU, in se izključuje z olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj. Neizkoriščeni del investicijske olajšave se prav tako lahko koristi še v naslednjih petih davčnih obdobjih.

 

Olajšava za zaposlovanje

Olajšavo za zaposlovanje lahko koristijo davčni zavezanci, ki zaposlijo osebe, mlajše od 26 let, ali osebe, starejše od 55 let, pri čemer je bila ta oseba pred zaposlitvijo vsaj 6 mesecev prijavljena v evidenci brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje in v obdobju zadnjih 24 mesecev ni bila zaposlena pri istem davčnem zavezancu ali njegovi povezani osebi. Davčni zavezanec mora osebo zaposliti za nedoločen čas, poleg tega mora povečati skupno število zaposlenih delavcev v davčnem obdobju – zaposleni za krajši delovni čas se pri izračunu upoštevajo sorazmerno, zaposleni za določen čas pa se ne upoštevajo.

Davčni zavezanec v okviru te olajšave lahko zniža svojo davčno osnovo v višini…

Avtor: Jure Ajdovec

Celoten članek je na voljo v avgustovski številki biltena Unikum.

 


 

Vam je bil članek všeč? Prijavite se na prejemanje mesečnih e-novic s področja računovodstva, davkov, financ in prava.
Vaš e-naslov *
Ime
Priimek
Podjetje
Vir prijave
Name *
Zašèitno z reCAPTCHA pod pogoji.