Branje bilanc je zahtevnejše početje od njihovega sestavljanja, za to potrebnega veliko znanja in izkušenj. Če še poznamo pravila vrednotenja in nekako poknjižimo vse poslovne dogodke, računovodske izkaze na podlagi prednastavljenih formul pa izdela računalniški program sam, tudi računovodja lahko izgubi občutek, kaj je v bilanci stanja. Zato si jo je dobro spraviti na papir ali ekran v zgoščeni sliki – da dobimo grobo predstavo o tem, kolikšni so deleži pomembnejših sestavin premoženja in dolgov ter kapitala našega podjetja.
Za uspešno branje bilanc je v prvi fazi treba vedeti, kaj se skriva za postavkami v bilancah. Vedeti je torej treba, kaj posamezna bilančna postavka pomeni, kaj vse se lahko izkaže pod to postavko, kakšna so pravila vrednotenja teh postavk na bilančni presečni dan, dobrodošle pa so tudi izkušnje, na podlagi katerih vemo, katere pasti se lahko skrivajo v računovodskih izkazih. Ko vse to vemo, še ni dovolj – potrebna je tudi finančna analiza. Groba slika. Torej pogled od daleč in blizu, kakšna so razmerja med posameznimi večjimi skupinami premoženja, virov, prihodkov in odhodkov, da pridobimo sliko o zdravju podjetja in o trendu zadnjih dveh, treh let. Strokovno govorimo o vodoravni in navpični analizi izkazov, o dolgoročni plačilni sposobnosti, vendar dober bralec ta razmerja ulovi tudi s hitrim preletom izkazov. Zato je dobro, da imamo pred seboj ne le izkaze, ki jih oddajamo na AJPES, torej tiste statistične na treh in več straneh, temveč zgoščene izkaze, ki jih je mogoče spraviti na eno stran ali, še bolje, na pol strani. Za dobro branje bilanc namreč potrebujemo oboje – generalno sliko o zdravju podjetja in nato še nadrobno.
Ob bilancah se je dobro zavedati še nečesa: tako kot beremo z rezervo katalog za sanjsko potovanje s slikami idiličnega hotela in njegovega okolja, je treba brati z rezervo tudi računovodske izkaze. Vsa resnica o podjetju se namreč ne skriva v bilancah, za dobro sliko o podjetju je treba upoštevati tudi druge informacije in javno dostopne vire. Prav tako ni nujno, da so bilance ter drugi izkazi popolni – ne nazadnje jih sestavljajo in podpisujejo ljudje.
Tisti, ki računovodske izkaze predstavljajo, imajo drugačne cilje od tistih, ki računovodske izkaze berejo, kar še posebej velja za majhne družbe in družbe z enim lastnikom, a tudi večje družbe pred tem niso imune. To je prva zakonitost, ki se je je dobro zavedati in ki je odgovor na to, zakaj nas noben seminar ne more naučiti vseh veščin in nam vliti vsega znanja, temveč je za to potreben tudi občutek. Poslovodja družbe bo svoji banki in drugim upnikom običajno skušal prikazati čim boljšo sliko, zato bo pri razkrivanju podatkov prikril slabosti, skrite izgube, nevarnosti, način vrednotenja in merjenja sredstev, dolgov, prihodkov in odhodkov. Enako bo poslovodja svojim lastnikom izpostavil take rezultate, zaradi katerih bo čim bolje nagrajen, da bo ustvaril sliko uspešnega menedžerja, torej bo poudaril dobre strani njegovih bilanc in dosežke ter zamolčal manj dobre strani ter slabosti. Če smo zunanji uporabniki računovodskih izkazov, smo običajno omejeni na javno dostopne podatke, zato se vprašajmo, česa nam izkazi niso povedali, kaj morda skrivajo. Zato je druga zakonitost pri branju bilanc ta, da so bilance le del prave slike o podjetju, saj bilance lahko vsebujejo tudi napake, premalo razkritij, kazalnike, ki jih je izbralo poslovodstvo z določenim ciljem, prav tako bilance izkazujejo le premoženje in obveznosti, ki se bilancirajo po računovodskih standardih, ne pa tudi ljudi, njihovega znanja, blagovne znamke, načina vodenja podjetja in ›muhe‹ direktorja, nevarnosti iz okolja in podjetja samega ter tveganj, ki jim je podjetje izpostavljeno, in podobno.
Kakšna pojasnila k računovodskim izkazom bodo sestavljavci pripravili, je odvisno od ocene, katera so primerna za drugo stran. Zato bomo razkrili zelo veliko, kadar iščemo novega sovlagatelja, in čim manj, da ostanemo oblečeni pred konkurenco, in nepregledno, kadar je naš cilj zavesti upnike. Tudi predpisana ter obvezna pojasnila in razkritja je mogoče zapisati tako, da povedo malo ali nič. Nič ne povedo tista razkritja, ki povzemajo trditve iz računovodskih izkazov in ne izdajo nobene dodatne informacije, nobene obrazložitve, kaj je vsebina teh postavk.
Čeprav računovodski predpisi težijo k primerljivosti računovodskih izkazov, po vsebinski plati nemalokrat niso primerljivi iz preprostega razloga: za vrednotenje bilančnih postavk se lahko uporabljajo različne metode in usmeritve, pa še te se z leti lahko spreminjajo. Zato je izkaze nujno brati skupaj s pojasnili, upajoč, da so kvalitetna. Naslednja zakonitost, ki jo velja upoštevati, je ta, da na bilanco stanja in na izkaz poslovnega izida lahko vplivamo z izbiro računovodskih usmeritev in računovodskih ocen. Kot dopolnilo tema temeljnima računovodskima izkazoma je dobro brati še izkaz denarnih tokov, a žal je tudi ta nemalokrat sestavljen po posredni metodi.
Glede primerljivosti računovodskih izkazov je treba omeniti še primerjanje računovodskih izkazov podjetja z izkazi panoge. Primerjava podjetja s panogo ni redka, lahko pa je zavajajoča, in to primerjavo običajno izberemo, kadar nam koristi. Veliko bolje je za primerjavo izbrati podjetju relevantne konkurente (po tipu proizvoda, trga, tehnologije in podobno).
Za začetek si oglejmo bilanco stanja. Bilanca stanja je temeljni računovodski izkaz vsake organizacije, ki ima dve strani – aktivo in pasivo, torej sredstva in njihove vire. Aktiva in pasiva morata biti uravnoteženi. Na aktivi prikazujemo premoženje po vrstah, na pasivi pa kapital (ki se pri nekaterih organizacijah imenuje drugače, npr. društveni sklad) in dolgove, vse to pa, ker se oboje vsak trenutek spreminja, izmerimo na določen trenutek, ki mu rečemo bilančni presečni dan. Najpogosteje je to 31. 12., za primerjavo pa v bilanci stanja prikažemo še stanje tega premoženja in obveznosti na kak drug trenutek v preteklosti, običajno 31. 12. preteklega leta.
Celoten članek je na voljo v marčevski številki biltena Unikum. 
