Zastaranje terjatev: Razumevanje zastaralnih rokov in pravil v slovenskem pravu

Kaj je zastaranje terjatev?

Zastaranje je ključni institut v pravnem sistemu, ki uravnava izvršljivost terjatev in zagotavlja pravno varnost. Institut zastaranja je pomemben tako za oškodovance oziroma upnike kot za dolžnike, saj po preteku zastaralnega roka dolžnik ne more več biti prisiljen izpolniti obveznosti, kljub temu da terjatev na začetku obstaja. Zastaranje se uporablja za zagotavljanje pravne varnosti in stabilnosti, saj omogoča, da dolžnik ne ostane v negotovosti glede svojih obveznosti za nedoločen čas.

Zastaranje terjatev v slovenskem pravu: Ključni pravni vidiki

V 335. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je opredeljen institut zastaranja. Zastaranje pomeni, da zaradi preteka določenega časovnega obdobja in zaradi pasivnosti upravičenca, preneha pravica zahtevati prisilno izpolnitev obveznosti. Torej ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti, slednji izgubi pravico do uveljavljanja obveznosti ali zahtevka proti nasprotni stranki oziroma dolžniku, in sicer preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa ne preneha. V okviru civilnega prava to pomeni, da obveznost postane naturalna, kar pomeni, da ni več iztožljiva. Upravičencu z zastaranjem ugasne ali preneha pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da od tistega trenutka ni več mogoče s prisilnimi sredstvi zagotoviti izvrševanja pravice. Pravni red slednjemu več ne zagotavlja pravnega varstva in lahko le upa na prostovoljno izpolnitev svojega dolžnika. Splošni zastaralni rok je 5 let in prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Primer:

Dolžnik dolguje svojemu upniku denarni znesek v višini 5.000,00 eur. Ta denarni znesek dolguje tudi po poteku zastaralnega roka, vendar po poteku zastaralnega roka in ob pogoju, da dolžnik ugovarja zastaranje, sodišče o zahtevku upnika ne bo odločalo, saj je njegova pravica zahtevati izpolnitev prenehala.

Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb: Razumevanje triletnega roka

Gospodarske terjatve vključujejo vse vrste obveznosti, ki izhajajo iz poslovnih odnosov med družbami, družbami in posamezniki ali znotraj drugih gospodarskih transakcij. Institut zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb ureja OZ. Pojem gospodarske pogodbe določa 13. člen OZ, in sicer jo definira kot pogodbo, ki jo med seboj sklenejo gospodarski subjekti, med te pa uvršča gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost bodisi kot pretežno dejavnost bodisi občasno oziroma v manjšem obsegu, ter samostojne podjetnike posameznike. Zanje je zakonodajalec predvidel izjemo v razmerju do splošnega petletnega zastaralnega roka, in sicer triletni zastaralni rok.

Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev. Splošni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb je skrajšan. Od gospodarskih subjektov se namreč zahteva večja skrbnost, ne le pri izpolnjevanju njihovih obveznosti, temveč tudi pri uveljavljanju terjatev. Namen je torej, da se časovno omeji pasivnost upnika.

Triletni zastaralni rok velja če sta izpolnjena pogoja, in sicer da:

• gre za gospodarsko pogodbo in
• terjatev izvira iz gospodarske pogodbe.

Zastaranje terjatev iz odškodninske odgovornosti

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni triletni zastaralni rok), v vsakem primeru PA zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni petletni zastaralni rok). Oškodovanec (upnik) mora vložiti odškodninski zahtevek pred iztekom subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka. Ne glede na tek subjektivnega roka je terjatev zastarana ko poteče objektivni rok.

Objektivni (absolutni) rok

Objektivni rok traja pet let in začne teči od nastanka škode ter je določen z namenom, da dolžnikova zaveza do upnika ne bi trajala v nedogled.

Subjektivni (relativni) rok

Subjektivni rok je namenjen varstvu interesov oškodovanca (upnika). Odškodninska terjatev zastara v treh letih od kar (pričetek teka subjektivnega roka) sta kumulativno izpolnjena oba sledeča pogoja:

1. oškodovanec ve za škodo (škoda nastane in oškodovanec ve zanjo) in
2. oškodovanec ve za povzročitelja.

Razlika med začetkom teka subjektivnega in objektivnega roka je v tem, da objektivni rok začne teči od samega nastanka škode. Subjektivni rok pa začne teči, ko oškodovanec izve za nastanek škode oziroma bi lahko izvedel za škodo.

Zaključek

Zastaranje terjatev je ključni pravni institut, ki zagotavlja pravno varnost in stabilnost. Pravilno razumevanje zastaralnih rokov in pogojev za terjatve izjemno pomembno za podjetja in posameznike. Če imate vprašanja ali potrebujete pomoč pri obvladovanju svojih pravic in obveznosti, vam lahko pomagamo.

Naša ekipa strokovnjakov iz Unija Consulting ponuja širok spekter storitev, vključno z davčnim in pravnim svetovanjem, računovodstvom ter rešitvami za vaše poslovanje. Z našimi izkušnjami in strokovnostjo vam zagotavljamo pomoč pri učinkovitem obvladovanju vaših terjatev in obveznosti.

Kontaktirajte nas še danes in izkoristite naše strokovne storitve, ki vam bodo pomagale zagotoviti zaščito vaših pravic in optimizacijo poslovanja.