Računovodstvo, IT rešitve in davčno svetovanje

Unija Smart Accounting d.o.o.
Tržaška cesta 515
1351 Brezovica pri Ljubljani
+386 1 360 20 00
+386 3 060 30 01

Kapucinski trg 11

4220 Škofja Loka

+386 4 506 04 00

Sončni Log 7

1370 Logatec

+386 1 360 20 47

Ljubljanska cesta 28

8000 Novo mesto

+386 1 360 20 26

Petrovče 256

3301 Petrovče

+386 3 424 43 11

Titova cesta 2a

2000 Maribor

+386 2 205 88 37

Rožna ulica 4

5280 Idrija

+386 5 777 55 00

Pristaniška ulica 8

6000 Koper

+386 5 777 40 10

+386 1 360 20 00

fb fb fb fb
27. oktobra, 2020

Sprememba davčne prakse pri transakcijah prodaje in povratnega nakupa

Vprašanje davčne obravnave transakcij prodaje in povratnega nakupa (sale & leaseback) je že nekaj let odprto, še posebej zato, ker jih države članice EU razumejo in obravnavajo različno. Glede na sodno prakso Sodišča EU in tudi nekatere minule navedbe Vrhovnega sodišča RS je v Sloveniji nekako tlelo vprašanje potencialne spremembe davčne prakse in posledic, ki bi jih taka sprememba prinesla. Maja letos je Vrhovno sodišče RS odločilo v zadevi, ki je postala politično precej razvpita, manj pa se je v javnosti govorilo o tem, da ima odločitev Vrhovnega sodišča RS pomemben vpliv na gospodarstvo, saj pomembno spreminja davčno prakso in bo imela pomembne posledice tako za lizingodajalce kot lizingojemalce.

 

Pri obravnavi transakcij prodaje in povratnega nakupa je pomembnih več dejavnikov, primarno pa se moramo zavedati, da je treba te transakcije vedno presojati po njihovi vsebini oziroma dejanski naravi posla, torej da ni neke enoznačne definicije in rešitve za vse primere. Pri transakcijah prodaje in povratnega nakupa je z vidika DDV ključno vprašanje, kako obravnavati transakcijo prodaje in kako transakcijo povratnega odkupa, torej ali gre za dve ločeni transakciji ali enovito transakcijo in kakšna je potem davčna obravnava vsakega posameznega posla oziroma celotne transakcije. V skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi se transakcije prodaje in povratnega nakupa obravnavajo kot transakcija financiranja, kadar je povratni najem finančni najem; če je povratni najem poslovni najem, pa kot dve ločeni transakciji. Merila za presojanje, ali je prodaja bila izvedena ali ne, dejansko so določena. Za namene DDV je bilo v Sloveniji doslej v veljavi pojasnilo FURS št. 4230-291/2007, v katerem je navedeno, da se transakciji dobave in povratnega najema na podlagi pogodbe o prodaji in povratnem nakupu za namene DDV obravnavata kot dve ločeni dobavi, in ne kot transakcija financiranja. To pomeni, da se tako prodaja blaga kot povratni najem obravnavata kot ločeni transakciji za namene DDV, ne glede na to, ali gre za povratni poslovni ali finančni najem.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 navedlo, da takojšnja prodaja in povratni zakup (najem) nepremičnin med istima strankama ne pomenita dveh vzajemnih dobav blaga (ločenih pravnih poslov), temveč enotno finančno transakcijo za povečanje likvidnosti gospodarske družbe, če gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem lizingu. Ta namen je izkazan, če prenos nepremičnin finančni instituciji ne omogoča razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica. Eden od kazalnikov je ta, da nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je lizingojemalca. Pomembna je torej dejanska možnost uporabe nepremičnin, ne samo pravni vidik lizingodajalčeve pridobitve lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo.

Na tej podlagi je FURS na spletni strani objavil pojasnilo ›Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 glede obravnave poslov ‛prodaje in povratnega najema’, Pojasnilo FURS, št. 092-5571/2020-4, z dne 8. 9. 2020‹. V njem davčni organ pojasnjuje, da se na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS spreminja praksa na področju transakcij prodaje in povratnega nakupa. Pri tem je zelo pomemben podatek, da se nova praksa uporablja za vse pogodbe, sklenjene od 8. 9. 2020. Taka odločitev je vsekakor koristna za večino davčnih zavezancev, saj bi uveljavljanje te odločitve za nazaj lahko imelo hude posledice za večino zavezancev, hkrati pa bi se pri tem pojavilo tudi vprašanje pravne varnosti. Vendar je treba na drugi strani ugotoviti, da je Vrhovno sodišče RS odločalo o pogodbah, ki so bile sklenjene že leta 2007, in da v tem delu ne gre za spremembo zakonodaje, temveč le za spremembo njenega razumevanja. Zato lahko sklepamo, da se zavezanci, kadar jim je to ugodneje oziroma če so že v preteklosti delali skladno s sedanjimi napotki Vrhovnega sodišča RS, lahko sklicujejo na tako davčno obravnavo tudi za pogodbe, sklenjene pred 8. 9. 2020.

Avtor: mag. Rosana Dražnik

Celoten članek je na voljo v oktobrski številki biltena Unikum.