ZDoh-2 določa, da se dohodnina ne plača od odškodnine zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, ki je določena s sodbo sodišča ali na podlagi sodne oziroma zunajsodne poravnave. Pri tem do oprostitve dohodnine pride le tedaj, če poravnava ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, če odškodnina ne presega utemeljenega, razumnega in običajnega zneska ter če oškodovanec ni prvotno privolil v nastanek škode (5. točka 27. člena ZDoh-2).
(Zunajsodno) poravnavo ureja Obligacijski zakonik kot pogodbeno razmerje, s katerim stranke, med katerimi je spor ali negotovost, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost ter določijo vzajemne pravice in obveznosti. Negotovost je podana tudi takrat, kadar je negotova uveljavitev kake pravice. Gre za dogovor strank, s katerim stranki uredita (poravnata) medsebojna razmerja. Posebna oblika se za ta posel ne zahteva (lahko je ustna, pisna ali v drugi obliki). Stranki lahko pogodbo skleneta sami, brez navzočnosti odvetnika, notarja, sodišča ali druge osebe.
Popuščanje, do katerega pride pri poravnavi, ima ponavadi obliko delne ali popolne pripoznave terjatve nasprotne stranke, odpoved kaki svoji terjatvi, prevzem kake nove obveznosti, predlaganje dodatnega zavarovanja, zmanjšanje obrestne mere, podaljšanje roka za izpolnitev, privolitev v delna odplačila, odobritev odstopnine ipd. Popuščanje je lahko tudi pogojno. Zaradi medsebojnega popuščanja in spremembe obsega ali načina poplačila obveznosti poravnave ni mogoče izpodbijati iz razloga čezmernega prikrajšanja (tj. očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev).
Pri tem je treba poudariti, da tak dogovor, če samo ena izmed strank popusti drugi, ni poravnava in zanj ne veljajo pravila poravnave.
Za zunajsodno poravnavo kot pogodbeno razmerje veljajo splošne določbe OZ o dvostranskih pogodbah (pogoji za veljavnost, roki, posledice zamude oziroma neizpolnitve ipd.). Če stranki pod krinko poravnave v resnici skleneta drug posel, je treba uporabiti določbe zakona, ki se nanašajo na dejansko izvedeni posel, in ne veljajo pravila, ki se nanašajo na poravnavo (enako kot OZ določa tudi ZDoh-2).
Če poravnava temelji na zmotnem prepričanju strank, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in da v resnici med strankama ni niti spora niti negotovosti, je poravnava nična. To pomeni, da se tisto, kar je bilo že dano na račun izpolnitve obveznosti iz takšne poravnave, lahko zahteva nazaj.
Sklenjena poravnava med strankama vpliva tudi nasproti tretjim osebam, in sicer proti porokom in zastaviteljem. Če se s poravnavo izvrši prenovitev medsebojnih obveznosti (›novacija‹, pri kateri stranki obstoječo obveznost nadomestita z novo, pri čemer ima nova obveznost drug predmet), je porok prost odgovornosti, preneha pa tudi zastava, ki jo je dal kdo tretji. Tako je zato, ker pri prenovitvi stara obveznost preneha, namesto nje pa nastane nova. Če ne gre za prenovitev, temveč zgolj za popuščanje, kot je navedeno zgoraj, ostaneta porok in tretji, ki je zastavil svojo stvar, še nadalje v zavezi, vendar se njuna odgovornost s poravnavo lahko zmanjša, poveča pa le v primeru, da se s poravnavo strinjata. OZ nadalje določa, da tedaj, kadar dolžnik s poravnavo pripozna sporno terjatev, porok in zastavitelj obdržita pravico, da proti upniku uveljavljata ugovore, katerim se je dolžnik s poravnavo odpovedal.
Pri sestavi pogodbe o poravnavi morajo biti stranke posebej pazljive, in to ne le zaradi ponovnega pogajanja o višini in načinu poplačila obveznosti, temveč tudi zato, ker OZ določa, da določila poravnave pomenijo celoto. Iz tega sledi, da je celotna poravnava nična, če je nično že posamezno določilo. Pri poravnavi je zato treba paziti, da ne gre za ›oderuško pogodbo‹.
Zunajsodna poravnava kot pogodba ne predstavlja neposrednega izvršilnega naslova. Če pogodbena stranka ne izpolni s poravnavo prevzetih obveznosti, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki drugi pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). S tožbo bo tožeča stranka zahtevala le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila.
- navedba podatkov o strankah;
- uvodne ugotovitve strank glede nespornih in spornih dejstev;
- besedilo poravnave, npr.: »S sklenitvijo poravnave želita stranki urediti obstoječe odprte obveznosti iz naslova […], tako da se dogovorita, da se rok za izpolnitev obveznosti s strani dolžnika podaljša za 6 mesecev, v primeru zamude s plačili mesečnih obrokov pa se dodatno dogovori pogodbena kazen v višini […] oziroma je dolžnik dolžan ponuditi ustrezno zavarovanje izpolnitve.« — »S poravnavo se stranki strinjata, da je prva stranka odgovorna za škodo in da se škoda določi v višini […]« — »S sklenitvijo te poravnave prva stranka ustanavlja stavbno pravico v korist druge stranke, pod naslednjimi pogoji […]«;
- poravnava je tudi refinanciranje kredita ali lizinga, dajanje končnega računa v primeru gradbene pogodbe, dogovor, pri katerem ena stranka pripozna terjatev druge stranke, ta pa svojo terjatev zmanjša oziroma se nedvoumno določi ipd.
Ob sklenitvi zunajsodne poravnave, pri kateri vsaka od strank nekoliko popusti pri svojih obveznostih, morata stranki upoštevati tudi 39. člen ZDDV-1. Pri znižanju cene po opravljeni dobavi se namreč davčna osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Skladno z ZDDV-1 mora davčni zavezanec prvotni odbitek DDV popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, še posebej zato, ker so se po opravljenem obračunu spremenili dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek – dogovor, vsebovan v zunajsodni poravnavi. Ker se ZDDV-1 nikjer izrecno ne naslanja na sklenitev zunajsodne poravnave, je najlažja opcija izdaja dobropisa.
Glede na povedano se tudi odpis dela pripoznane terjatve šteje za davčno priznan odhodek. Iz 6. odstavka 21. člena ZDDPO-2 namreč izhaja, da je odpis terjatev priznan kot odhodek tudi na podlagi neuspešno zaključenega izvršilnega postopka sodišča ali brez sodnega postopka za poplačilo terjatev (npr. prek zunajsodne poravnave), če zavezanec dokaže, da bi stroški sodnega postopka presegli znesek poplačila terjatev, oziroma če dokaže, da so bila opravljena vsa dejanja, ki bi jih opravil s skrbnostjo dober gospodarstvenik, za dosego poplačila terjatev, oziroma da so nadaljnji pravni postopki ekonomsko neupravičeni.
