Tanka kapitalizacija ni novost v naši davčni zakonodaji, saj je uzakonjena že od leta 2005, čeprav so se pravila nekoliko spremenila od uvedba tega instituta v našo davčno zakonodajo. Prav tako pa nismo edina država, ki ima urejen ta institut v davčni zakonodaji. Tanka kapitalizacija pomeni, da gre za (davčne namene) presežno zadolževanje družbe s strani kvalificiranega družbenika te družbe, zaradi česar so posledično davčno nepriznani odhodki od obresti od presežka posojil. Vendar pa ima davčni zavezanec možnost, da dokaže, da bi lahko dobil posojilo ob enakih oz. primerljivih pogojih tudi od nepovezane osebe, posledično pa se odhodek iz naslova obračunanih obresti lahko upošteva kot davčno priznan. Ta institut pa se ne uporablja za banke in zavarovalnice.
- Kdaj so obresti od presežka posojil davčno nepriznane?
Tanka kapitalizacija po definiciji predstavlja davčno omejevanje pri priznavanju obresti kot davčnih odhodkov, če je preseženo fiksno razmerje med dolgom, ki ga družbi nameni kvalificirani družbenik in njegovo kapitalsko udeležbo v tej družbi.
Takšno davčno omejevanje pa ne velja za obresti od posojil, prejetih pred 1.1.2005. Povezano s posojili, ki so bila prejeta pred 1.1.2005, je davčna uprava to potrdila v pojasnilu št. 42103-22/2006-2, 23. 2. 2006, Pojasnilo v zvezi z izvajanjem 25. člena ZDDPO-1 – tanka kapitalizacija.
V omenjenem pojasnilu pa je davčna uprava hkrati zapisala, da se pri izračunu presežka posojil upoštevajo tudi posojila prejeta pred letom 2005, vendar pa se kot davčno nepriznan odhodek upoštevajo le obresti od posojil od kvalificiranega družbenika (delničarja), nastalih po 1. januarju 2005, če ta presegajo v letu 2011 petkratnik (od 2012 dalje pa štirikratnik) zneska delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca. Kot že omenjeno, pa se lahko prejemnik odloči za dokazovanje, s katerim pa lahko doseže davčno priznavanje obresti tudi od presežka posojil.
- Zakaj sploh ugotavljanje presežka posojil
Pravila tanke kapitalizacije izhajajo iz predpostavke, da finančni in komercialni pogoji posojil s strani kvalificiranih družbenikov ne odražajo tržnih zakonitosti, ki jim sledijo nepovezane osebe. Temelji na domnevi, da pri sklepanju posojilnih poslov med nepovezanimi osebami velja, da ni čezmernega dolžniškega financiranja, saj posojilodajalci odobrijo posojilo potencialnemu posojilojemalcu potem, ko natančno preučijo njegovo boniteto, na katero vpliva med drugim poleg pozitivnega tekočega poslovanja, dobičkonosnih prodajnih učinkov, zmožnosti odplačevanja glavnice in obresti iz odobrenega posojila itd. tudi obseg kapitala, s katerim razpolaga posojilojemalec.
Z davčnega vidika je pomembno, iz katerih virov se financira podjetje, saj se pri posojilojemalcu z rastjo tujih (dolžniških) virov financiranja povečujejo stroški obresti, ki so odbitna postavka pri ugotavljanju davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb. Dolžniško financiranje ima z davčnega vidika prednost pred lastniškim financiranjem, zato imajo povezane osebe pogosto interes, da namesto vložka kapitala v povezano osebo, zagotavljajo denarna sredstva z odobravanjem posojil in pri tem izkoriščajo davčni ščit obresti.
- Kvalificirani družbenik
Kvalificirani družbenik (tudi delničar) je tisti, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v družbi.
Ali veljajo določbe 32. člena ZDDPO-2 tudi za dve sestrski družbi; za družbo A in družbo B, ki imata isto mamo (družbo X), ki ima najmanj 25 % kapitalski delež v obeh (v družbi A in v družbi B)?
Glede na to, da med dvema sestrskima družbama ne gre za neposredno ali posredno lastništvo med njima (družba A ni neposredno ali posredno v lasti družbe B ali obratno), določbe 32. člena ZDDPO-2 za posojila, ki si jih dajeta med seboj, ne veljajo.Dve sestrski družbi imata istega lastnika (isto mamo), neposrednega oziroma posrednega lastništva med njima, kot je določeno v 32. členu ZDDPO-2, pa ni, zato za posojilo, ki ga da sestrska družba A družbi B ali obratno, ne veljajo določbe 32. člena ZDDPO-2.
- Presežek posojil
Kot odhodek se ne priznajo obresti od posojil, ki so prejeta od kvalificiranega družbenika, če kadarkoli v davčnem obdobju 2012 presegajo štirikratnik (za 2011 pa petkratnik) zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca, ugotovljenega glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju, razen če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba.
Znesek deleža delničarja oziroma družbenika v kapitalu prejemnika posojila se določi za davčno obdobje kot povprečje na podlagi stanja vplačanega kapitala, prenesenega čistega dobička in rezerv na zadnji dan vsakega meseca v davčnem obdobju.
Stanje vplačanega kapitala, prenesenega čistega dobička in rezerv na zadnji dan vsakega meseca v davčnem obdobju, se lahko ugotovi iz poslovnih knjig davčnega zavezanca, če zavezanec zagotovi sprotno evidentiranje poslovnih dogodkov v poslovne knjige, ne da bi zato moral sestavljati mesečne bilance (stanja, poslovni izid, obračun davka od dohodkov pravnih oseb), saj se te postavke v mesečnih bilancah praviloma ne spreminjajo.
Povprečje se določi za davčno obdobje (npr. davčno obdobje 2011), in to kot povprečje na podlagi stanja vplačanega kapitala, prenesenega čistega dobička in rezerv na zadnji dan vsakega meseca v davčnem obdobju. Torej ne glede na to, kako so se stanja navedenih postavk gibala znotraj meseca, je pri izračunu povprečja treba upoštevati stanja na zadnji dan vsakega meseca v celotnem davčnem obdobju.
Med drugim kapitalski delež družbenika povečujejo tudi naknadna vplačila družbenika (glejte 491. člen ZGD-1), ki vsebinsko predstavljajo kapitalske rezerve. Več o naknadnih vplačilih kapitala glejte prispevek avtorice Vuković Kristinke v Unikumu št. 9-2011.
Iz zakonskega besedila izhaja, da se v vrednost deleža upošteva preneseni čisti dobiček, na drugi strani pa prenesena izguba ne zmanjšuje tega deleža.
Presežek posojil dobimo tako, da ugotovljen delež (letno povprečje) kvalificiranega družbenika za leto 2011 pomnožimo s petkratnikom tega zneska. Od leta 2012 dalje pa je potrebno znesek omenjenega deleža pomnožiti s štirikratnikom.
Od družbenika s 100 % kapitalsko udeležbo sta bili v letu 2011 prejeti dve posojili, prvo po višji obrestni meri 1. januarja 2011 in drugo po nižji obrestni meri dne 1. julija 2011. Po prejemu prvega posojila skupni znesek posojil ni presegel petkratnika zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca, z drugim posojilom pa je bil to razmerje preseženo. Obe posojili sta obrestovani po obrestni meri, ki ne presega priznane obrestne mere na dan odobritve teh dveh posojil. Posojili sta bili najeti v zvezi s poslovanjem te družbe, s katero družba ustvarja obdavčene prihodke.
Ali so davčno nepriznane obresti samo obresti po zadnjem posojilu, ki pomeni presežek posojil, ali so davčno nepriznane obresti od obeh posojil skupaj v deležu presežka obeh posojil, če upoštevamo, da družba ne more dokazati, da bi presežek posojil prejela od nepovezane osebe?
Kot odhodek v letu 2011 niso priznane obresti od tistega dela posojil, ki presegajo petkratnik deleža tega družbenika in so obračunane za obdobje trajanja presežka teh posojil. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb ne določa ugotavljanja deleža presežka vseh posojil in od teh posojil potem tudi ne deleža od skupnih obresti, ki davčno niso priznane, temveč se ne priznajo odhodki za obresti le od tistega dela posojil, ki presegajo petkratnik (za leto 2011) zneska deleža družbenika, dajalca posojila. To pomeni, da je v zgornjem primeru prvo prejeto posojilo v zakonsko dovoljenem obsegu posojil (ne presega petkratnika zneska kapitala (edinega) družbenika), zato so obresti v celoti davčno priznani odhodek.
Drugo posojilo v celotnem znesku pomeni presežek nad z zakonom predpisanim razmerjem med zneskom deleža (petkratnika) in zneskom posojil, zato obresti od tega posojila, obračunane za obdobje trajanja tega posojila, niso priznane kot odhodek, razen če davčni zavezanec izkoristi možnost in dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od nepovezane osebe.
- Kaj šteje kot posojilo
Kot posojilo se šteje klasično posojilo v denarni obliki ali nadomestnih stvareh, ki jih posojilodajalec da posojilojemalcu. Posojilodajalec lahko da posojilo s posojilno pogodbo, lahko izda obveznice ali druge dolžniške vrednostne papirje. V 32. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb pojem posojila ni posebej pojasnjen, temveč se omenjajo le posojila, zato mednje štejemo tudi izdane obveznosti in druge dolžniške vrednostne papirje (tako Jerman, Odar: Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 296).
Po 32. členu ZDDPO-2 pa se za posojilo kvalificiranega delničarja oziroma družbenika štejejo tudi posojila tretjih oseb, vključno s posojili bank, za katera jamči ta delničar oziroma družbenik, oziroma če so posojila pridobljena v zvezi z depozitom tega delničarja oziroma družbenika v tej osebi oziroma banki. V znesek posojil se tako vštevajo tudi posojila, ki so zavarovana z družbenikovih ali delničarjevih jamstvom, kot npr. z menico, čekom, drugimi finančnimi inštrumenti itd.
- Dokazovanje, da bi zavezanec presežek posojil dobil od nepovezane osebe
Večkrat je bilo že omenjeno, da so obresti od presežka posojil davčno nepriznane, vendar pa temu ni tako, če zavezanec (posojilojemalec) dokaže, da bi lahko presežek posojil dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba.
Pa poglejmo, kaj je imel v mislih predlagatelj zakona, ko je predlagal dopolnitev zakonske določbe o tanki kapitalizaciji s tem, da lahko davčni zavezanec dokaže, da bi presežek posojil dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba. Slednjega lahko najdemo v Poročevalcu DZ RS, št. 98/06.
»…Predlaga pa se dopolnitev, po kateri se obresti priznajo kot odhodek, če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba. Kar ne pomeni, da bo davčni organ v vseh primerih ugotavljal ali bi neodvisna (nepovezana) banka ali druga nepovezana oseba dala posojilo (morebiti) prezadolženemu zavezancu, bo pa dopuščena možnost zavezancu, da dokaže, da ne daje prednost financiranju z dolgom zaradi doseganja davčno ugodnejše obravnave, kar obravnava obresti napram obravnavi dividend je, ampak se je za takšno financiranje odločil na primer iz ekonomskih razlogov. Predlagatelj ocenjuje, da je s predlagano ureditvijo v zadostni meri zaščitena davčna osnova, pravice zavezanca, predlagani sistem pa je primeren tudi z vidika davčnega administriranja….«
V zvezi s tem je davčni organ izdal pojasnilo št. 4200-24/2007-2, 17. 4. 2007 »Tanka kapitalizacija – dokazovanje, da bi zavezanec lahko dobil presežek posojil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba«. V njem navaja, da je bila dopolnitev določbe o tanki kapitalizaciji z možnostjo dokazovanja sprejeta iz razloga, da se zaščiti predvsem pravica tistih zavezancev, ki jim ekonomske razmere dopuščajo višje razmerje med dolžniškim in lastniškim financiranjem, kot ga dopušča institut tanke kapitalizacije, ki določa fiksno razmerje med dolgom in kapitalom.
Davčni organ v svojem pojasnilu posebej ne razlaga okoliščin, v katerih od davčnega zavezanca ne bi zahteval dokazila, da bi presežek posojil lahko dobil od nepovezanih oseb, temveč je vsebina omenjenega pojasnila namenjena predvsem načinu dokazovanja, da bi zavezanec lahko dobil presežek posojil od nepovezane osebe.
Dokazovanje, da bi zavezanec presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba, je odvisno od dejstev in okoliščin sklenjenega posojilnega posla in se obravnava običajno od primera do primera, zato davčna uprava omenja, da se dokazovanja ne da vnaprej v celoti natančno določiti. Omenja, da je potrebno pri presoji upoštevati pogoje, ki veljajo na trgu med sklenitvijo posojilne pogodbe, ob upoštevanju višine posojila, roka, valute idr.
Pri tem je bistveno, da davčni zavezanec lahko dokaže, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah lahko dobil posojilo od nepovezanega posojilodajalca oziroma da bi bil posojilodajalec pripravljen primerljivo posojilo ob primerljivih pogojih odobriti tudi nepovezani osebi. Nepovezani posojilodajalci pri sklepanju posojilnih pogodb upoštevajo ekonomska načela in ne odobravajo posojil, ki bi pomenila čezmerno zadolžitev posojilojemalca in s tem veliko tveganje, da posojilo z obrestmi ne bo vrnjeno, ter hkrati zahtevajo ustrezna zavarovanja ob neizpolnitvi poplačila posojila (glavnice in obresti), in to v obliki sklenitve zavarovalne police, hipoteke, predložitve bianko menic idr. O tem bi sicer lahko precej debatirali glede na višino slabih posojil, ki jih imajo banke, pa vendar praviloma te institucije upoštevajo načela ekonomske logike pri odobravanju posojil.
Davčni organ nadalje navaja še primere formalnih in vsebinskih dokazil, ki jih zavezanec lahko uporabi kot dokazilo, da bi presežek posojil dobil od neodvisne (nepovezane) osebe (pojasnilo DURS, št. 4200-24/2007-2, 17. 4. 2007):
- ponudba, predpogodba ali sklep banke ali druge nepovezane osebe, iz katere nedvoumno izhaja, da bi bila pripravljena zavezancu glede na njegovo strukturo sredstev in obveznosti (bonitetno oceno) odobriti posojilo pod enakimi ali primerljivimi pogoji in v istem času, kot je pridobil posojilo od povezane osebe;
- posojilna pogodba banke ali druge nepovezane osebe, iz katere je razvidno, da je zavezanec v času, ko je prejel posojilo od povezane osebe, pod enakimi pogoji prejel tudi posojilo od banke ali druge nepovezane osebe oziroma da je posojilodajalec ob enakih ali podobnih pogojih odobril posojilo drugi nepovezani osebi;
- drugo dokazilo, iz katerega izhaja, da so banke ali druge nepovezane osebe zavezancem posameznih dejavnosti, kot primer navajamo zavezance storitvenih dejavnosti, ki imajo minimalna osnovna sredstva v bilanci stanja, pripravljene odobriti posojilo pod enakimi pogoji, kot so ga pridobili od povezanih oseb. Storitvena dejavnost je namreč lahko sposobna podpirati raven dolga, ki je nesorazmerna njenemu lastniškemu kapitalu. Njena zmožnost najemanja posojil je bolj povezana z možnostjo doseganja zadostnih prihodkov, ki pokrivajo finančne obveznosti.
Davčni organ je še zapisal, da je pri preučevanju obravnavanega posojilnega posla pomembno tudi to, da so pogodbeni pogoji zelo natančno opredeljeni, kot to velja v razmerjih med nepovezanimi osebami, da so jasno določene pravice in obveznosti posamezne stranke v poslu in posledice, če katera stranka ne bo uresničevala svojih pravic oziroma obveznosti, kakor tudi samo izvajanje pogodbenih določil (npr. unovčenje zavarovanja, sodna izvršba idr.).
- Tanka kapitalizacija in cash pooling
Tudi prejeta sredstva preko sistema cash pooling se obravnavajo kot posojila, zato je tudi pri cash poolingu potrebno upoštevati določbe v zvezi s priznavanjem obresti od presežka posojil, ne glede na to, da se stanje na računu dnevno spreminja, če se lahko ugotovi dajalec posojila oziroma upravičenec za obresti.
Tako se npr. obravnava tudi cash pooling, v katerem je udeleženih več družb iz različnih držav – na primer mama in dve hčerinski družbi. Hkrati pa se v primeru cash poolinga (posojilnih razmerij) med dvema sestrskima družbama, določbe 32. člena ZDDPO-2 za posojila, ki si jih dajeta med seboj, ne uporabljajo. Tako izhaja tudi iz dveh pojasnil davčne uprave, in sicer pojasnil št. 4200-21/2008-2, 20. 8. 2008 ter št. 4200-92/2008, 22.7.2008.
- Najemanje posojil med povezanimi osebami in uporaba priznane obrestne mere
Ker je pojem tanke kapitalizacije povezan s financiranjem oziroma najemanjem posojil, je ta tematika povezana tudi z drugimi deli davčne zakonodaje, ki se nanašajo na dolžniško financiranje. Kot npr. z odobravanjem posojil med povezanimi osebami po 19. členu ZDDPO-2. Kakšna pa je davčna ureditev davčnega priznavanja obračunanih obresti v tem primeru, poglejmo v nadaljevanju.
Pri ugotavljanju odhodkov se upoštevajo obračunane obresti na prejeta posojila od povezanih oseb, vendar največ do višine zadnje objavljene, ob času odobritve posojila znane priznane obrestne mere, razen, če zavezanec dokaže, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah dobil posojilo po obrestni meri, ki je višja od priznane obrestne mere, tudi od posojilodajalca – nepovezane osebe. V 19. členu ZDDPO-2 je tudi zapisano, v katerih primerih se lahko priznana obrestna mera upošteva na datum obračuna oziroma kdaj se lahko upošteva povprečna priznana obrestna mera.
Za poslovanje med povezanima osebama-rezidentoma RS po ZDDPO-2 pa velja še posebna izjema, in sicer njima ni potrebno za davčne namene obračunavati obresti po priznani obrestni meri, razen če pride do spodaj zapisanih situacij. Pri ugotavljanju odhodkov (enakovredno velja tudi pri ugotavljanju prihodkov iz naslova danih posojil) rezidenta iz poslov med rezidentoma, ki sta povezani osebi po 17. členu ZDDPO-2, se davčna osnova ne poveča oziroma zmanjša razen, če eden od rezidentov:
2. plačuje davek po tem zakonu po stopnji 0 % oziroma po posebej določeni stopnji, nižji od splošne stopnje po 60. členu tega zakona; ali
V zgoraj naštetih situacijah sta povezani osebi za davčne namene dolžni upoštevati obračun obresti po priznani obrestni meri, ali pa dokazati, da pogodbena obrestna mera ustreza tržnim pogojem oziroma natančneje, dokazati, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah povezana oseba dobila posojilo po obrestni meri, ki je višja od priznane obrestne mere, tudi od posojilodajalca – nepovezane osebe. Enako pa velja tudi za najemanje posojil od povezanih oseb iz tujine.
Lahko se lahko zgodi, da bo povezana oseba, slovenski rezident od tuje povezane osebe (kvalificiranega družbenika) prejela presežno posojilo (tanka kapitalizacija), hkrati pa po višji obrestni meri kot je priznana obrestna mera. Praviloma želijo zavezanci doseči, da so odhodki iz naslova obračunanih obresti tudi davčno priznani. Zato bo potrebno v tem primeru dokazati, da bi zavezanec prejel presežno posojilo pod enakimi ali primerljivimi pogoji, ki bo hkrati dokazilo, da bi tudi nepovezana oseba odobrila posojilo po višji obrestni meri kot je priznana obrestna mera.
Italijanska družba, ki je edini družbenik slovenske družbe A d.o.o., je v letu 2011 odobrila 300.000 evrov posojila družbi A d.o.o.. Družba je denarna sredstva iz prejetega posojila porabila za svoje poslovanje. Rok odplačila posojila je 5 let. Obresti se plačujejo letno po 6 % obrestni meri in presegajo priznano obrestno mero. Vrednost deleža za ugotavljanje presežnih posojil znaša za ta primer 30.000 evrov. To prejeto posojilo je edino posojilo, ki ga je družba A d.o.o. prejela od svoje povezane družbe v Italiji.
V tem primeru imamo dva izziva, ki jih je potrebno rešiti z vidika obdavčitve dohodkov pravnih oseb. Slovenska družba lahko upošteva obresti kot davčno priznane, če dokaže, da bi lahko presežek posojil pod enakimi ali primerljivimi pogoji dobila tudi od nepovezane osebe, kar naj vključuje dokazilo, da bi od nepovezane osebe prejela posojilo po enaki (lahko tudi višji) pogodbeni obrestni meri ob upoštevanju posojilnih pogojev (kot npr. zavarovanje).
Nekoliko drugače pa je to v primeru, ko slovenska družba najame posojilo od fizične osebe, ki je 100 % družbenik te družbe npr. v okviru dovoljenih posojil po 32. členu ZDDPO-2. V tem primeru je potrebno upoštevati, da se plačilo obresti, ki presegajo priznano obrestno mero, družbeniku, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru šteje kot prikrito izplačilo dobička. V tem primeru slovenska družba z dokazovanjem ne more doseči, da bi bile te obresti davčno priznane v celoti, saj omenjeni družbenik in družba nista povezani osebi po 17. členu ZDDPO-2, iz katerega izhaja možnost dokazovanja.
