16. januarja, 2019

Spremembe pri določitvi kraja obdavčitve pri digitalnih storitvah, ki se opravijo končnim potrošnikom

Dne 30. 11. 2018 je bil v Uradnem listu objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1J), katerega določbe so se začele uporabljati s 1. 1. 2019. Na podlagi sprememb, ki jih je prinesel ZDDV-1J, je bil nadalje dne 28. 12. 2018 v Uradnem listu objavljen še Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost.

Ena izmed sprememb, ki jih je prinesel ZDDV-1J se nanaša tudi na spremembe 30.c člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki sicer določa posebno pravilo glede določitve kraja obdavčitve telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci (digitalne storitve).

Pri zgoraj navedenih storitvah, ki so opravljeni osebi, ki ni davčni zavezanec (torej končnim potrošnikom), se kot kraj obdavčitve opravljene storitve šteje kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno oziroma običajno prebivališče. V zvezi s tem Izvedbena uredba Sveta (EU), št. 1042/2013 določa še nekatera podrobnejša pravila za primere, ko ima oseba, ki ni davčni zavezanec sedež v več kot eni državi ali ima stalni naslov v eni in običajno prebivališče v drugi državi, in določene domneve glede kraja prejemnika storitev, zato je pri določitvi kraja obdavčitve v teh primerih potrebno upoštevati tudi določila Izvedbene uredbe.

Navedeno pomeni, da se morajo davčni zavezanci, ki opravljajo digitalne storitve končnim potrošnikom iz držav članic EU, v državi, kjer imajo ti končni potrošniki sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče, registrirati za DDV in obračunavati DDV, vse v skladu z zakonodajo te države.

ZDDV-1J pa je v zvezi s tem v novem tretjem odstavku 30.c člena določil izjemo od splošnega pravila, in sicer se ne glede na zgoraj navedeno pravilo, kot kraj opravljene storitve šteje kraj, kjer ima izvajalec storitve sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

  • izvajalec ima sedež, ali če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče samo v eni državi članici in
  • storitev je opravljena za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež, stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica iz prejšnje točke, in
  • skupna vrednost opravljenih storitev iz prejšnje točke brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega zneska 10.000 eurov in tega zneska ni presegla niti v predhodnem koledarskem letu.

S to izjemo se je v ZDDV-1 vnesla poenostavitev za vse manjše davčne zavezance, ki končnim potrošnikom v drugih državah članicah ne opravijo storitev v vrednosti za več kot 10.000,00 EUR letno. V kolikor so izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 30.c člena ZDDV-1 davčni zavezanci torej lahko za digitalne storitve, ki jih bodo opravili končnim potrošnikom v drugi državi članici, zaračunavali slovenski DDV in oddajali davčne obračune v skladu s slovensko DDV zakonodajo.

V tem primeru mora davčni zavezanec davčnemu organu do konca januarja tekočega leta v elektronski obliki poslati poročilo o skupni vrednosti opravljenih digitalnih storitev brez DDV v predhodnem koledarskem letu po posamezni državi članici in izjavo o izpolnjevanju vseh pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZDDV-1.

Če davčni zavezanec v posamezni državi članici v koledarskem letu preseže promet v vrednosti 10.000,00 EUR, se od takrat naprej za določitev kraja opravljene digitalne storitve šteje kraj, kjer ima končni potrošnik sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče

Davčni zavezanec, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za uporabo izjeme od splošnega pravile glede določitve kraja obdavčitve pri digitalnih storitvah končnim potrošnikom, kljub temu lahko odloči za določitev kraja opravljene storitve po splošnem pravilu in posledično za obdavčitev teh storitev v skladu z zakonodajo države članice, v kateri ima končni potrošnik sedež oziroma prebivališče. V tem primeru mora davčni zavezanec takšno izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki in uporabljati to splošno pravilo najmanj v tekočem koledarskem letu ter dveh naslednjih koledarskih letih.

Davčni zavezanci, ki že opravljajo digitalne storitve končnim potrošnikom v drugih državah članicah EU, in po novem želijo poslovati v skladu z novim tretjim odstavkom 30.c člena ZDDV-1, morajo o tem obvestiti davčni organ najkasneje do 31. 1. 2019.