30. maja, 2019

Davčna obravnava podaljšanih garancij oziroma zavarovanj blaga

Zadnja leta se je uveljavila praksa, da nam razni trgovci in dobavitelji tehničnega blaga ponujajo dodatne oziroma podaljšane garancije za izdelke, ki jih kupujemo. Tovarniške garancijske dobe so glede na pričakovano življenjsko dobo teh izdelkov namreč razmeroma kratke. Tako za ponudnike kot tudi za kupce je pri tem pomembna pravilna davčna obravnava take dodatne garancije.

Pametni telefoni nekoliko višjega cenovnega razreda, prenosni računalniki, tablični računalniki in televizorji so le nekateri od izdelkov, za katere mnogi plačujejo kar veliko denarja, zato sta vsaka nezgoda in prehitro uničenje izdelka boleča za žep. Prodajalci nam želijo take šoke prihraniti tako, da nam za doplačilo ponujajo daljšo garancijo,[1] kot jo za izdelek daje proizvajalec, pogosto pa tudi kako dodatno zavarovanje ali garancijo, denimo za primer razbitja.

Vsak tak poslovni model ima svoje davčne in računovodske posledice. Z vidika računovodstva je v letu 2019 začel veljati novi SRS 15 – Prihodki, ki ureja tudi tovrstne pogodbe s kupci. Vendar v tem prispevku ne bomo podrobneje predstavljali računovodskih posledic tovrstnih transakcij, temveč se bomo posvetili davčni obravnavi.

Dobave blaga in storitev v garanciji

Če izdelek v garancijskem roku ne deluje brezhibno, ga je dobavitelj dolžan brezplačno zamenjati z novim ali zagotoviti brezplačno popravilo takega izdelka. Dano jamstvo za blago je v tem primeru del cene blaga. Običajno ni posebej zaračunano, zato ni posebnih davčnih posledic zaradi danega jamstva oziroma garancije. Davčna obravnava celotne transakcije je enotna.

Če kupec pokvarjeni izdelek vrne, mu ga je dobavitelj dolžan popraviti ali zagotoviti novega, če popravilo ni mogoče. Zamenjava pokvarjenega blaga z drugim blagom iste vrste, enake kakovosti in tehničnih značilnosti, ki se opravi v garancijskem roku, se ne šteje za obdavčljivo dobavo, torej ni predmet obdavčitve z DDV.[2] Prav tako z DDV ni obdavčeno popravilo blaga, ki je v garanciji, če ga opravi dobavitelj blaga. Popravila so namreč brezplačna. Brezplačne dobave storitev, opravljene za namene opravljanja dejavnosti, se skladno s 15. členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) ne šteje za opravljanje storitev za plačilo, torej od take brezplačne dobave ni treba obračunati DDV.

Podaljšano jamstvo oziroma zavarovanje

Tako opredeljene garancije pa je treba ločiti od podaljšanih garancij oziroma zavarovanj, ki jih nudijo trgovci ob dobavi blaga. Te garancije oziroma zavarovanja namreč dobavitelji ponujajo kot dodatek k dobavljenemu blagu in se vsak kupec lahko sam odloči, ali bo takšno ponudbo sprejel in torej doplačal za dodatno garancijo ali ne. Pri presoji, kako z vidika DDV obravnavati te transakcije, je treba primarno presoditi, ali gre pri tem za enotno ali ločeno dobavo. S tem, kako določiti, ali gre za enotno dobavo ali dve ločeni dobavi, se je v preteklosti že večkrat ukvarjalo Sodišče Evropske unije. V sodbi v zadevi C-349/96 (Card Protection Plan) je navedlo, da je treba pri presoji, ali gre v vsakem konkretnem primeru za enotno dobavo ali več ločenih dobav:

  • identificirati pomembne elemente transakcije in presoditi, ali kupec dejansko prejme dve ali več različnih dobav, ki so neodvisne in ločene, ali prejme eno dobavo, ki je sestavljena iz več različnih dobav;
  • kadar gre za več ločenih dobav, vsaki od njih samostojno pripisati ustrezno davčno obravnavo;
  • če samostojnih ločenih transakcij ni mogoče identificirati, ugotoviti, katera od dobav bi lahko bila glavna (osrednja) transakcija, ob kateri so druge, dodatne oziroma dopolnilne transakcije, ki same po sebi nimajo pomena za kupca, temveč le omogočajo boljši užitek oziroma uporabo glavne dobave; v takem primeru se vse transakcije obdavčijo enako kot primarna (glavna) transakcija.

Pri presoji, ali gre za samostojne dobave, nam lahko pomagajo naslednji dejavniki:

  • možnost izbire; stranka oziroma kupec se lahko odloči, ali bo kupil blago ali storitev skupaj z dodatnimi storitvami ali ne, v danem primeru bi to pomenilo, da se lahko odloči, ali bo kupil samo blago, ki ga želi (npr. računalnik, televizor), ali tudi storitev zavarovanja oziroma dodatnega jamstva;
  • cena, ki je za različne transakcije lahko določena samostojno ali pa gre za enotno ceno; ali je torej cena za blago, ki ga želimo kupiti, postavljena neodvisno od tega, ali bomo zraven vzeli še storitev zavarovanja ali ne, in je tudi cena za storitev zavarovanja vnaprej in samostojno določena;
  • zavedanje potrošnika; ali se kupci popolnoma zavedajo, da lahko izberejo samo eno od dobav, in ne nujno vseh skupaj, in da ob odločitvi za zavarovanje dejansko prejmejo več različnih dobav, torej dobavo blaga (izdelek) in dobavo storitve (zavarovanje za podaljšano jamstvo).

[1]       Poimenovanja te storitve so v praksi različna, nekateri navajajo, da gre za podaljšano garancijo, drugi, da gre za storitve zavarovanja ali podobno. Zato te izraze uporabljamo tudi v članku, vendar opozarjamo, da je pri davčni presoji vedno bistveno, kakšna je dejanska narava transakcije, torej njena vsebina, in ne samo poimenovanje, ki je pogosto komercialno obarvano.

[2]       14. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV).

Kadar dobavitelji blaga kupcem nudijo možnost podaljšanja garancije ali druga zavarovanja ob doplačilu in imajo kupci povsem svobodno izbiro, ali se bodo za tako doplačilo in torej dodatno storitev odločili, gre načeloma za dve ločeni dobavi. To lahko dodatno utemeljimo tudi s tem, da ima blago samo po sebi povsem samostojno uporabno vrednost in ga lahko kupec uporablja enako, če se odloči za zavarovanje oziroma podaljšanje garancije ali ne. Prav tako bi enako ali podobno zavarovalno storitev verjetno lahko dobil drugje na trgu. Sodišče EU je v sodbi v zadevi C-224/11 (BGŽ Leasing) navedlo, da je vsaka zavarovalna transakcija glede na svojo naravo povezana s predmetom, ki ga krije, vendar ta povezava sama po sebi ne zadostuje za ugotovitev, ali gre za namene DDV za enotno kompleksno storitev. Če bi se namreč vsaka zavarovalna transakcija obdavčila z DDV glede na to, ali so s tem davkom obdavčene storitve, ki se nanašajo na zavarovano stvar, bi bil onemogočen cilj direktive – oprostitev zavarovalnih transakcij.

Celoten članek je na voljo v majski številki biltena Unikum.