25. aprila, 2012

Obresti od posojil

Čeprav se včasih zdi, da je o obrestih že vse ničkolikokrat povedano in da ni moč povedati ničesar več, ob vsakem zaključku leta ugotavljamo, da so vprašanja o obrestih večna tema, ki jo je treba osveževati in osveževati. Koliko obresti naj obračunam, ali jih moram, je kaj lahko narobe, če jih ne, so obresti obvezne? To so standardna vprašanja v času zaključnega računa, zato smo se odločili o teh večnih vprašanjih na kratko spregovoriti, da bomo s temi ključni vedenji opremljeni že med letom, pri sprejemanju odločitev in sklepanju posojilnih pogodb ter svetovanjem strankam, poslovodjem, lastnikom in drugim.

Obresti obračunamo, kot se o njih dogovorijo pogodbene stranke. Obresti kot del obveznosti ali pravic iz razmerja med dvema strankama ureja Obligacijski zakonik OZ, zamudne obresti pa še posebni zakon, in sicer Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). Vendar od tako obračunanih ali ne obračunanih obresti lahko nastopijo tudi določene davčne posledice, zato z vidika obdavčitve dohodkov upoštevamo še zakon o dohodnini in zakon o davku od dohodkov pravnih oseb.

Ko se o obrestih (ne) dogovorita upnik in dolžnik

Pri posojilih dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti, četudi posojilna pogodba ne vsebuje določila o obrestih. Prav tako dolžnik dolguje obresti, četudi se o tem z upnikom ni nič dogovoril, v primeru zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, v tem primeru mu dolguje zamudne obresti. Upnik in dolžnik pa seveda lahko tudi sama dogovorita o obrestih, na primer pri posojilni pogodbi, pri prodaji na obroke, pri pogodbi o finančnem lizingu.

 

 

Obresti, za katere se dogovorita upnik in dolžnik, imenujemo pogodbe obresti. 382.a člen Obligacijskega zakonika določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnice. Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, pa ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Obligacijski zakonik namreč določa prepoved obrestnih obresti, in sicer to velja tako za pogodbene kot tudi za zamudne obresti. Tako se pogodbeni stranki ne moreta dogovoriti, da bosta od zapadlih in še ne plačanih obresti prav tako obračunavali obresti, saj zakon določa, da je takšno pogodbeno določilo nično. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita zgolj za višjo obrestno mero, če dolžnik zamuja s plačevanjem zapadlih obresti.

Obresti od posojila torej dolžnik dolguje, četudi se o tem ni nič dogovoril s posojilodajalcem, vendar pa to še ne pomeni, da posojilo ne more biti brezobrestno. Namreč svobodno se lahko tisti, ki posojilo da, odloči, da za to rabo ne bo zaračunal ničesar, da je torej brezobrestno. Če je posojilo brezobrestno, se morata o tem posojilojemalec in posojilodajalec dogovoriti in tako določbo zapisati v posojilno pogodbo, kar še posebej velja, ko gre za gospodarske pogodbe. Če namreč dva gospodarska subjekta v posojilno pogodbo ne bi zapisala ničesar o obrestih, bi se po 382. členu Obligacijskega zakonika štelo, da posojilojemalec dolguje obresti po obrestni meri 6 odstotkov. Če pa bi taisto pogodbo sklenili dve fizični osebi (na primer brat in sestra), pa ne bi ničesar zapisala o obrestih, bi bilo tako posojilo avtomatično brezobrestno.

Zanimivo je, da ob zahtevi po obračunu zamudnih obresti pomislimo takoj na obračun zamudnih obresti z uporabo zakonske zamudne obrestne mere. Vendar bi moral biti obračun zakonskih zamudnih obresti prej izjema kot pravilo. Namreč o zamudnih obrestih (zamudne obresti so namreč kazen za dolžnika za nepravočasno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti) se lahko upnik in dolžnik sama dogovorita. Sama se torej dogovorita o obrestni meri, ki se bo obračunavala za primer zamude dolžnika pri izpolnitvi njegove obveznosti in je lahko višja ali nižja od zakonske zamudne obrestne mere. Le če se stranki ne dogovorita o višini obrestne mere zamudnih obresti ali le če se izrecno dogovorita za uporabo zakonske zamudne obrestne mere, se za izračun zamudnih obresti uporabi zakonska zamudna obrestna mera.

Na podlagi povedanega torej v primeru, da sta dve podjetji sklenili posojilno pogodbo brez kakršnih koli določil o obrestih, in posojilojemalec vrne glavnico posojila z zamudo, bo posojilodajalec posojilojemalcu, ker gre za gospodarsko pogodbo, skladno s 570. In 382. Členom Obligacijskega zakonika  obračunal pogodbene obresti do dneva zapadlosti glavnice v višini 6 %, za čas zamude pa zamudne obresti z uporabo zakonske zamudne obrestne mere, ki velja za obdobje, za katero obračunava obresti.

Obdavčitev obresti po zakonu o dohodnini

Akontacija dohodnine se obračunava po stopnji 20 %. Davčna osnova so dosežene obresti. Obresti so vsako nadomestilo, ki ne predstavlja vračila glavnice iz finančno dolžniškega razmerja, vključno z nadomestili za tveganje ali za zmanjšanje glavnice zaradi inflacije; tudi diskonti, bonusi, premije in podobni dohodki iz finančno-dolžniškega razmerja. V davčno osnovo torej štejemo tudi morebitne tečajne razlike, skratka celoten znesek, ki presega vračilo glavnice. Obresti so dohodek iz kapitala, zato zanje velja dokončna obdavčitev, torej se ne vštevajo še v letno osnovo za dohodnino.

 

 

Po zakonu o dohodnini je lahko obdavčena fizična oseba posojilodajalec ko tudi posojilojemalec. Kot posojilodajalec je obdavčena fizična oseba takrat, ko prejme dohodek od obresti in le, če prejme obresti. Če se je torej fizična oseba posojilodajalec dogovorila z gospodarsko družbo posojilojemalko, da obresti znašajo nič (brezobrestno posojilo), obresti ne bo prejela in njen dohodek torej ne bo obdavčen, ker ga ni (razen če bi prejela kaj drugega, kar se tudi šteje za obresti, na primer tečajne razlike). Kot posojilojemalec pa je lahko fizična oseba obdavčena takrat, ko prejema dohodke iz zaposlitve, istočasno pa prejme tudi posojilo pod ugodnejšimi pogoji kot so tržni, pri čemer se kot tržni štejejo obresti, obračunane po priznani obrestni meri (po pravilniku, ki ga je izdal minister za finance). V tem primeru je kot boniteta obdavčena le razlika v obrestih, ki jih delojemalec ali njegov družinski član plačuje manj, kot bi jih plačeval, če bi bile obračunane po »ministrovi« obrestni meri. Če plačuje obresti po višji obrestni meri, to z vidika zakona o dohodnini ni sporno oziroma ne predstavlja nobene osnove za obdavčitev.

Obresti in davek od dohodkov pravnih oseb

Davčno nepriznani odhodki za obrestiso po 30. čl. ZDDPO-2 obresti od posojil, prejetih od oseb, ki imajo sedež, kraj dejanskega delovanja poslovodstva ali prebivališče v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oz. povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5 % in je država objavljena na seznamu (najdemo ga na spletni strani DURS, pravne osebe, aktualno)

Skladno s 1. odstavkom 19. člena ZDDPO-2 se med prihodki upoštevajo obračunane obresti na dana posojila povezanim osebam, vendar najmanj do višine zadnje objavljene, ob času odobritve posojila znane priznane obrestne mere, razen če zavezanec lahko dokaže, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah dal posojilo po obrestni meri, ki je nižja od priznane obrestne mere, tudi posojilojemalcu, nepovezani osebi. Analogno velja za odhodke od obresti na prejeta posojila od povezanih oseb, le te so priznajo največ do višine priznane obrestne mere. Če je bilo posojilo prejeto od fizične osebe, odhodkov od obresti v davčnem obračunu ni treba korigirati, razen če je ta fizična oseba hkrati družbenik.

Za posojila, prejeta od delničarja oziroma družbenika (ni pomembno, ali gre za pravno ali fizično osebo), veljajo še dodatne omejitve glede višine priznanih obresti med davčnimi odhodki. Obresti od prejetih posojil niso priznan odhodek, če so posojila prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 odstotkov delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v zavezancu, če kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca, razen če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba. Za posojila delničarja oziroma družbenika se štejejo tudi posojila od tretjih oseb in bank, če zanje jamči ta delničar oziroma družbenik oziroma če so ta posojila pridobljena v zvezi z depozitom tega delničarja oziroma družbenika v tej osebi oziroma banki.

Ne glede na zgoraj zapisano, pa se v davčnem obračunu priznajo prihodki oziroma odhodki od obresti, kot so obračunane (po pogodbeni obrestni meri), če sta posojilojemalec in posojilodajalec rezidenta in povezani osebi, razen če bi eden od rezidentov:

  • izkazoval nepokrito davčno izgubo iz preteklih obdobij,
  • plačeval davek po tem zakonu po stopnji 0 odstotkov oziroma po posebej določeni stopnji, ki je nižja od splošne stopnje,
  • bil oproščen plačevanja davka po tem zakonu.
Posojilodajalec fizična oseba
Posojilojemalec pravna oseba
Brezobrestno posojilo
ni posledic z vidika dohodnine
Ni posledic za obračun davka od dohodkov pravnih oseb
Posojilodajalec pravna oseba
Posojilojemalec fizična oseba
Brezobrestno posojilo
Ni posledic za obračun davka od dohodkov pravnih oseb
Obračun bonitete, če fizična oseba prejema dohodke iz zaposlitve in če je obrestna mera nižja od »ministrove«
Pripravila: Kristinka Vukovič