Novela Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV) je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 84/2018, z dne 28. 12. 2018. Novosti so večinoma posledica sprememb Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), nekatere novosti pa so tudi redakcijske narave ali vezane na spremembe drugih predpisov oziroma popravki, ki naj bi jasneje in natančneje določali nekatere postopke. Predstavljamo bistvene novosti PZDDV, ki so se začele uporabljati s 1. 1. 2019.
1. Poslovanje s kuponi
Nova ureditev poslovanja s kuponi, ki je ena od večjih novosti v ZDDV-1 za leto 2019, je bila uveljavljena že v decembrsku. Pri tem gre izpostaviti delitev na enonamenske in večnamenske kupone, opozorili pa bi tudi na definicijo kuponov, torej za katere instrumente se novost sploh uporablja oziroma kaj se šteje za kupon za namene DDV. Ta del je urejen že v Preambuli k noveli Direktive Sveta EU 2016/1065, pri nas pa v PZDDV. V na novo dodanem 27.a členu PZDDV je tako navedeno, da se določbe 18.a do 18.c člena ZDDV-1, ki urejajo poslovanje s kuponi, ne uporabljajo za instrumente, ki imetniku zagotavljajo popust ob nakupu blaga in storitev, ne zagotavljajo pa mu pravice do prejema takega blaga ali storitev. Za kupone iz 18.a člena ZDDV-1 se za namene DDV ne štejejo vozovnice, vstopnice, potrdila o predplačilu za potovanja, ki jih izdajajo potovalne agencije in organizatorji potovanj po posebni ureditvi iz 97. člena ZDDV-1,[1] ter poštne znamke, kolki in podobno.
Če nekoliko poenostavimo, nova ureditev, ki jo že uporabljamo od 1. 1. 2019, velja načeloma za instrumente, ki jih v splošni javnosti poznamo kot darilne bone.
2. Kraj opravljanja digitalnih storitev
Druga novost se nanaša na poenostavitev za davčne zavezance, ki opravljajo digitalne storitve končnim potrošnikom iz držav članic EU, v katerih izvajalci storitev nimajo sedeža. Ti zavezanci bodo ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 30.c člena ZDDV-1[2] lahko izdajali račune in obračunavali DDV skladno s pravili, ki veljajo v državi, kjer imajo sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče, torej v svoji matični državi.
Zavezanci iz Slovenije, ki bodo uporabljali to poenostavitev, morajo skladno s četrtim odstavkom ZDDV-1 davčnemu organu letno posredovati podatke o skupni vrednosti opravljenih dobav digitalnih storitev končnim potrošnikom v druge države članice EU v predhodnem koledarskem letu po posamezni državi članici in izjavo o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 30.c člena ZDDV-1. Poročilo in izjavo je treba posredovati do konca januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto. V novem 29.c členu PZDDV je dodatno določeno, da je treba poročilo o prometu po državah članicah in izjavo o izpolnjevanju pogojev oddati v elektronski obliki na obrazcu (DDV-TBE), dostopnem v sistemu eDavki. Obrazec mora davčnemu organu predložiti tudi mali davčni zavezanec, torej oseba, ki ni registrirana za DDV v Sloveniji.
3. Uveljavljanje pravice do odbitka DDV
V 99. členu PZDDV je urejeno, kdaj lahko davčni zavezanci uveljavljamo pravico do odbitka DDV pri predplačilih. Pravilo sledi logiki, ki jo poznamo tudi pri odbitku DDV na splošno. Davčni zavezanec torej lahko uveljavlja odbitek DDV v davčnem obdobju, ko prejme račun za dano predplačilo, ali kasneje. Ne glede na to lahko davčni zavezanec, ki da predplačilo za dobavo, za katero kot naročnik ali kupec oziroma prejemnik blaga ali storitev plača DDV skladno z 2. ali 3. točko prvega odstavka 76. člena,[1] tretjim odstavkom 76. člena[2] ali 76.a členom[3] ZDDV-1, uveljavlja odbitek DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem obračuna DDV od danega predplačila. V navedenih primerih, kjer je kupec plačnik DDV po obrnjenem davčnem bremenu, za uveljavljanje odbitka DDV torej ni potreben račun, temveč je bistveno, da imamo dokument, iz katerega so razvidni podatki, da lahko izkažemo pravilno obveznost za DDV, in v obdobju, za katero smo to obračunali in izkazali v obrazcu DDV-O, lahko tudi odbijamo DDV.
V 107. členu PZDDV se je nekoliko spremenil tretji odstavek. Zdaj je določeno, da morajo davčni zavezanci ob odbitku DDV skladno s točko a) 8. člena ZDDV-1[4] in od pridobitev blaga iz EU skladno z 12. in 13. členom ZDDV-1[5] imeti račun ali drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV do roka za predložitev obračuna DDV. Pred to spremembo so lahko zavezanci v teh primerih uveljavljali pravico do odbitka DDV šele v obdobju, ko so prejeli račun. S tem se torej te transakcije izenačujejo z drugimi, pri katerih je DDV plačan po obrnjenem davčnem bremenu in lahko zavezanci načeloma prej uveljavijo pravico do odbitka DDV, kar omogoča tudi nevtralnost DDV z vidika denarnega toka.
…
Celoten članek je na voljo v februarski številki biltena Unikum.
[1] Posebna ureditev za potovalne agencije, kjer agencija, ki deluje v svojem imenu, pri zagotavljanju potovalnih zmogljivosti uporablja dobave blaga in storitev drugih davčnih zavezancev. Davčna osnova je v tem primeru razlika med celotnim zneskom brez DDV, ki ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije.
[2] Skupna vrednost (brez DDV) opravljenih digitalnih storitev končnim potrošnikom v državah članicah EU, v katerih dobavitelj nima sedeža oziroma stalnega prebivališča, v tekočem in predhodnem koledarskem letu ne presega 10.000 evrov.
[1] Dobava plina po sistemu za zemeljski plin, dobava električne energije in energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja in hlajenja, ki je opravljena davčnemu zavezancu preprodajalcu, če je blago dobavil davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, in prejem storitev, ki so po splošnem pravilu (25. člen ZDDV-1) obdavčene po sedežu naročnika, če je dobavitelj davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.
[2] Če se davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ne registrira za DDV, čeprav je v Sloveniji opravil obdavčeno transakcijo, zaradi katere bi se moral registrirati za DDV ter ga tudi obračunati in plačati, plača DDV prejemnik tega blaga in storitev.
[3] Obrnjeno davčno breme za določene transakcije med slovenskimi zavezanci za DDV (npr. dobava gradbenih del, dobava nepremičnin, pri katerih sta od prve uporabe minili dve leti ali več in sta pogodbeni stranki dogovorili, da bosta skladno s 45. členom ZDDV-1 obdavčili transakcijo z DDV …).
[4] Uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, nabavi, predela ali uvozi v okviru opravljanja dejavnosti, za namene opravljanja njegove dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega odbitka DDV, se šteje za dobavo blaga opravljeno za plačilo in je posledično ob taki uporabi treba obračunati DDV.
[5] Pridobitev blaga iz druge države članice, če gre za prenos blaga iz druge države članice v Slovenijo, ki jo opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja dejavnosti (angl. deemed self-supply), in pridobitev blaga s strani oboroženih sil držav članic NATO, ki to blago uporabijo za svoje potrebe ali potrebe svojega spremnega civilnega osebja, če ga niso pridobile pod splošnimi pravili obdavčevanja v Sloveniji ter ob uvozu tega blaga ne bi mogle uveljavljati oprostitve skladno z 8. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1.
