Novosti na področju DDV v letu 2020

Po krajšem zatišju pretekla leta nas v letu 2020 že drugič zapored čakajo nekatere spremembe na področju DDV. Najodmevnejša sprememba za leto 2019 se je nanašala na poslovanje s kuponi, leta 2020 pa bo večina sprememb vezana na mednarodno poslovanje z blagom. Na ravni EU je bila decembra 2018 sprejeta Direktiva sveta EU, št. 2018/1910/ES, imenovana ›hitri ukrepi‹ (quick fixes), ki so jih države članice sprejele zaradi poenostavitve in poenotenja prakse med državami ter omejitve možnosti zlorab in izogibanja plačilu DDV pri dobavah v EU. Slovenija je te in nekatere druge spremembe implementirala v noveli Zakona o davku na dodano vrednost.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1K) je bil objavljen 4. 10. 2019 v Uradnem listu RS, št. 59. Bistveni del sprememb v ZDDV-1 je posledica novih direktiv, poleg že omenjene direktive še direktivi sveta EU, št. 2018/1713/ES in št. 2019/475/ES.[1] Kot običsjno so dodane še nekatere druge novosti, ki so povsem lokalnega značaja. Večina novosti se bo začela uporabljati s 1. 1. 2020, novosti, ki so po navedbah predlagatelja novele zakona redakcijske narave, pa se začnejo uporabljati že 19. 10. 2019.

Pri novostih nikakor ne smemo pozabiti Izvedbene uredbe sveta EU, št. 282/2011/ES, oziroma njene novele, št. 2018/1912/ES, pri katerih se na novo dodajata 45.a in 54.a člen. Do konca leta 2019 bomo dobili tudi spremembe Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV). Nekatere novosti oziroma spremembe so že znane in so bile tudi objavljene skupaj s predlogom sprememb ZDDV-1, vendar celoten predlog spremembe PZDDV v času nastajanja tega prispevka še ni bil objavljen.

Pogoji za oprostitev dobave v EU

Davčni zavezanec, ki dobavi blago v drugo državo članico, lahko tako dobavo obravnava kot oproščeno DDV, če je dobavitelj ali pridobitelj blaga ali druga oseba za njun račun prepeljala blago iz ene države članice v drugo in je pridobitelj blaga davčni zavezanec oziroma oseba, ki deluje kot taka. V preteklosti so davčni organi v državah članicah pogosto zahtevali, da je pridobitelj blaga tudi registriran za DDV, vendar je Sodišče EU v svoji sodni praksi[2] večkrat nedvoumno navedlo, da je registracija za DDV samo formalni, ne pa tudi vsebinski pogoj, kar pomeni, da le zato, ker pridobitelj blaga, ki je davčni zavezanec, ni registriran za DDV, davčni organ ne sme obdavčiti dobave z davkom države odpošiljanja.

Takšno stanje za države članice ni bilo sprejemljivo, saj jim je omejevalo nadzor na transakcijami z blagom in tudi možnosti boja proti davčnim utajam, zato so bile v Direktivo o DDV uvedene novosti, ki bodo od 1. 1. 2020 veljale po vsej EU. V ZDDV-1 je tako razširjena določba 1. točke 46. člena, in sicer na način, da bo po novem za oproščeno dobavo treba izpolniti naslednje pogoje:

blago iz Slovenije v drugo državo članico prepelje oziroma odpošlje dobavitelj ali pridobitelj blaga ali druga oseba za njun račun;
pridobitelj blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici;
pridobitelj blaga je identificiran za DDV v drugi državi članici in je identifikacijsko številko za DDV sporočil dobavitelju;
dobava je pravilno poročana v rekapitulacijskem poročilu; davčni organ lahko izjemoma dovoli uveljavitev oprostitve, tudi če je dobavitelj opustil obveznost oddaje ter pravilno in popolno poročane dobave v rekapitulacijskem poročilu, če je neizpolnjevanje oziroma zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti utemeljil z opravičljivimi razlogi, hkrati pa tudi predložil manjkajoče podatke oziroma dokumente.

Pogoji za oproščeno dobavo v EU se torej zaostrujejo, saj identifikacija za DDV pridobitelja blaga in pravilno ter pravočasno poročanje transakcije v rekapitulacijsko poročilo postajata formalna pogoja za oproščeno dobavo blaga v EU. Za večino davčnih zavezancev, ki so že doslej striktno preverjali in pridobivali identifikacijske številke za DDV ter tudi redno poročali transakcije v rekapitulacijsko poročilo, se ne bo spremenilo nič, v nekaterih primerih pa bodo lahko spremembe tudi usodne, če zavezanci ne bodo spremenili postopkov in kontrol. Če pogoji za oproščeno dobavo ne bodo izpolnjeni, bo moral dobavitelj obračunati DDV države odhoda oziroma odpošiljanja blaga, tudi če bo blago dejansko dobavil v drugo državo članico, kar pa pridobitelja blaga ne reši obveze, da od pridobitve v namembni državi članici obračuna DDV. Pri tem se zapleti pričakujejo predvsem v primerih, ko bodo prejemniki šele v postopku prejemanja identifikacije za DDV, saj naj bi dobavitelj že ob dobavi blaga imel veljavno identifikacijsko številko za DDV prejemnika, če želi dobavo obravnavati kot oproščeno dobavo v EU.

V praksi se bo pojavilo tudi vprašanje, kako morajo dobavitelji dokazovati, da jim je kupec sporočil identifikacijsko številko za DDV, pod katero se dobava opravi – ali zadošča, da je to obvestilo ustno, ali pa bodo zavezanci v primeru nadzora morali dokazovati, da je bila identifikacijska številka za DDV sporočena v pisni obliki. Prav tako je vprašanje, kako dosledno in strogo bo davčni organ vztrajal pri pravilnosti in pravočasnosti poročanja transakcije v rekapitulacijskem poročilu, predvsem z vidika prepoznega poročanja oziroma poročanja v naslednjih mesecih, do česar v praksi pogosto prihaja, ker dokumenti ne pridejo pravočasno v računovodstvo.

…

Celoten članek je na voljo v oktobrski številki biltena Unikum.