Kaj bo novega na področju DDV v letu 2019?

/, Zakonodaja/Kaj bo novega na področju DDV v letu 2019?

Kaj bo novega na področju DDV v letu 2019?

Julija 2016 je bila objavljena Direktiva sveta (EU) 2016/1065, s katero se delno ureja poslovanje s kuponi na področju DDV. Leta 2017 je Svet EU sprejel še direktivo št. 2017/2455, ki se delno začne uporabljati leta 2019 in delno leta 2021. Obe direktivi je Slovenija implementirala v spremembe ZDDV-1, ki se začnejo uporabljati s 1. 1. 2019, hkrati pa je v ZDDV-1 dodanih še nekaj administrativnih poenostavitev, ki so povsem lokalnega značaja.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1J) je bil objavljen 30. 11. 2018 (Uradni list RS, št. 77). Bistveni del sprememb v ZDDV-1 je posledica novih direktiv, dodane so še nekatere administrativne poenostavitve in približevanje določb ZDDV-1 določbam ZDavP-2 na področju popravka napak in prepozne oddaje obračunov DDV. V nadaljevanju predstavljamo nekatere bistvene spremembe ZDDV-1.

Poslovanje z kuponi

Prva večja novost je posledica spremembe direktive in se nanaša na področje kuponov, ki se lahko unovčijo za dobavo blaga in opravljanje storitev. Z novo ureditvijo niso zajeti instrumenti (kuponi ali druge oblike), ki imetniku zagotavljajo popust ob nakupu blaga ali storitev, ne zagotavljajo pa mu pravice do prejema takega blaga ali storitev. Kuponi so urejeni v členih 18.a do 18.c, ki so na novo dodani v ZDDV-1. Vse nove določbe se uporabljajo za kupone, izdane po 31. 12. 2018.

Kupon je za namene ZDDV-1 instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali delno plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta njihovih morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takega inštrumenta. V zakonu je podana ločitev med enonamenskimi in večnamenskimi kuponi. Enonamenski kupon je tisti, pri katerem sta že ob njegovi izdaji znana tako kraj dobave blaga ali storitev, na katero se kupon nanaša, kot tudi stopnja DDV, ki jo je treba plačati za navedeno blago ali storitve. Vsi kuponi, ki ne izpolnjujejo pogojev za enonamenski kupon, spadajo pa v splošno definicijo kupona za namene DDV, se obravnavajo kot večnamenski kuponi.

Delitev kuponov na enonamenske in večnamenske je pomembna zato, ker so deležni različne davčne obravnave. Pri enonamenskih kuponih se za dobavo blaga ali storitev, na katero se kupon nanaša, šteje vsak prenos kupona, ki ga opravi davčni zavezanec, ki deluje v svojem imenu. To pomeni, da je dobava opravljena, že ko je kupon prodan, kar je odstopanje od sedanjih davčnih pravil in torej tudi odstopanje od sedanje prakse v Sloveniji, ko prejeto plačilo za tak kupon obravnavamo kot prejeto predplačilo: v trenutku njegovega prejema nastane tudi obveznost za obračun DDV, obdavčljivi dogodek pa nastane, šele ko je blago izročeno ali storitev opravljena. Sama izročitev blaga ali opravljena storitev, ki jo kupec prejeme v zameno za kupon, se ne šteje kot ločena transakcija. V trenutku dejanske transakcije se torej za davčne namene ne zgodi nič več.

Pri večnamenskih kuponih obdavčljivi dogodek in obveznost za obračun DDV nastaneta, ko je blago dejansko dobavljeno oziroma storitev opravljena, torej skladno s splošnimi pravili DDV. Prenos takega kupona ni obdavčljiva transakcija za namene DDV. Pri tem je v 18.c členu ZDDV-1 posebej določeno, da če prenos večnamenskega kupona opravi drug davčni zavezanec, in ne davčni zavezanec, ki bo opravil dobavo, ki bo plačana z večnamenskim kuponom, je vsako opravljanje storitev, ki jih je mogoče identificirati za storitve distribucije ali promocije, predmet DDV. V 36. členu ZDDV-1, ki ureja davčno osnovo, je dodan nov, deveti odstavek. Z njim se posebej ureja davčna osnova v primeru večnamenskih kuponov. Davčna osnova je namreč enaka plačilu za kupon, zmanjšanem za znesek DDV. Če pa znesek dejanskega plačila za kupon ni znan, je davčna osnova enaka vrednosti, navedeni na kuponu, zmanjšani za pripadajoči DDV.

Kraj opravljanja storitev – digitalne storitve (telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronsko opravljene storitve)

V ZDDV-1 se kot posledica novosti v Direktivi sveta (EU), št. 2017/2455, spreminja 30. člen, v katerem je urejen kraj obdavčitve za digitalne storitve osebam, ki niso davčni zavezanci. Za te storitve načeloma velja, da so obdavčene tam, kjer ima naročnik sedež, stalno ali običajno prebivališče. To hkrati pomeni, da se morajo davčni zavezanci, ki dobavljajo storitve končnim potrošnikom iz držav članic EU, v katerih imajo sedež ali stalno prebivališče ti potrošniki, registrirati za DDV in obračunavati DDV skladno z zakonodajo v teh državah. Da bi se izognili registraciji za DDV v vsaki EU državi, se lahko odločijo za izpolnjevanje svojih obveznosti prek posebne ureditve mini VEM.

V 30.c členu ZDDV-1 je na novo dodan tretji odstavek, v katerem je predpisana izjema od splošnega pravila. Ne glede na navedeno v prejšnjem odstavku je kraj opravljenih storitev tam, kjer ima izvajalec storitve sedež ali stalno ali običajno prebivališče, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

  • izvajalec storitev ima sedež (če nima sedeža, pa stalno ali običajno prebivališče) samo v eni državi članici EU;
  • storitve, ki jih izvaja, so za osebe, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno ali običajno prebivališče v drugih državah članicah EU, torej v vseh, razen v državi, kjer ima izvajalec iz prejšnje alineje sedež;
  • skupna vrednost opravljenih storitev, iz prejšnje alineje, v tekočem in preteklem koledarskem letu ne presega 10.000 € (brez DDV).

Taka ureditev je poenostavitev za manjše davčne zavezance, ki osebam, ki niso davčni zavezanci, v drugih državah članicah ne opravijo več kot za 10.000 € prometa letno. Prav tako bo ta poenostavitev olajšala poslovanje družbam, ki začenjajo prodajo v drugih državah članicah. Te osebe bodo lahko vse račune izdajale v skladu z zakonodajo države, v kateri imajo sedež, in tudi zaračunavale DDV ter oddajale davčne obračune v skladu z zakonodajo te države – v našem primeru torej v Sloveniji. Ne glede na to pa se lahko davčni zavezanci na podlagi priglasitve FURS odločijo, da bodo poslovali skladno s splošno shemo, torej obdavčevali transakcije skladno s predpisi države članice, v kateri imajo naročniki sedež ali stalno prebivališče. Vendar morajo tako ureditev potem uporabljati vsaj v tekočem koledarskem letu in še naslednji dve koledarski leti.

Davčni zavezanci, ki že opravljajo dobave digitalnih storitev končnim potrošnikom v EU in želijo z letom 2019 začeti poslovati skladno s tretjim odstavkom 30.c člena ZDDV-1, pa morajo davčni organ do konca januarja 2019 obvestiti o svoji nameri, da bodo spremenili način poslovanja. Vsi zavezanci, ki bodo poslovali skladno s posebnim pravilom, morajo davčnemu organu vsako leto posredovati podatke o skupni vrednosti opravljenih dobav digitalnih storitev končnim potrošnikom v druge države članice EU in izjavo o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 30.c člena ZDDV-1.

Celoten članek je na voljo v decembrski številki biltena Unikum.

2018-12-27T08:41:15+00:00 27.12.2018|Davki, Zakonodaja|