Ali z zalogami friziramo bilance, je pogosto vprašanje bralcev računovodskih izkazov, še posebej proizvodnega podjetja, kjer se v izkazu poslovnega izida praviloma pojavlja tudi postavka ›sprememba vrednosti zalog‹, kadar izkaz sestavimo po nemški obliki, torej različici I. V tej različici tudi vsa podjetja poročajo državni statistiki, ki podatke o uspešnosti javno objavlja na spletni strani AJPES.
Po tej nemški različici stroške in odhodke prikazujemo tako, kot so nastali, po njihovih naravnih vrstah, hkrati prikažemo tudi nastale prihodke. Vendar zaradi temeljnih računovodskih predpostavk, ki veljajo za gospodarstvo, vzporejamo prihodke z odhodki, povezanimi z njimi, zato je potrebna korekcija odhodkov na raven, ki ustreza izkazanim prihodkom. Prav tej prilagoditvi je namenjena postavka ›sprememba vrednosti zalog‹, ki zaradi svojega naziva, predvsem pa mesta v izkazu pogosto povzroča preglavice v razumevanju. Teh težav ne bi bilo, če bi računovodske izkaze izdelovali po anglo-ameriški različici oz. različici II, to je na način, da so stroški in odhodki poslovanja prikazani sicer po posameznih poslovnih funkcijah (proizvajalni stroški, stroški uprave in prodaje), a na način, da so izkazani prihodki in zgolj z njimi povezani odhodki. Stroški torej niso izkazani v višini izdatkov niti v višini, kot so nastali, temveč v višini, ki je bila potrebna in povezana s prihodki iz prodaje.
Za začetek navedimo nekaj dejstev o ›spremembi vrednosti zalog‹ v izkazu poslovnega izida:
- Nanaša se izključno na zaloge nedokončane in končane proizvodnje. Zaloge materiala in zaloge trgovskega blaga ne vplivajo na to postavko.
- Najdemo jo izključno v proizvajalnih in tistih storitvenih organizacijah, ki lahko svoje storitve odložijo na zalogo, na primer v gradbeništvu pri gradnji za trg.
- Da se vrnemo k začetku – nobenih težav s postavko ›sprememba vrednosti zalog‹ ni v tistih proizvodnih organizacijah, kjer zalog ni (vsa proizvodnja je v istem obdobju tudi prodana) ali kjer ni nihanj v proizvodnji, torej kjer so zaloge konstanta. A oba primera sta idilična, zaloge nedokončane in končane proizvodnje pa nekaj povsem običajnega in torej nič nenavadnega.
Za dokaz, da ›sprememba vrednosti zalog‹ ni namenjena friziranju poslovnega izida, predvsem pa da jo bomo razumeli in da bi znali brati bilance, si bomo v nadaljevanju ogledali nekaj preprostih primerov. Hkrati naj takoj povemo, da je tej postavki mogoče verjeti povsem enako kot vsaki drugi postavki v bilancah, npr. dolgoročno odloženim stroškom, terjatvam, dolgovom, prihodkom, amortizaciji, prevrednotovalnim prihodkom in odhodkom … Vse postavke so enako zaupanja vredne, od strokovnosti in poštenosti tistega, ki izkaze predstavlja, pa je odvisno, kako bodo predstavljene. Etiketo ›dvomljivo‹ bi morali predvsem prilepiti sebi in svojemu nezadostnemu znanju.
Lotimo se proizvodnje po korakih, da jo bomo razumeli tako računovodje kot direktorji, finančniki in drugi, ki imajo občutek, da znajo planirati in obvladujejo svoj poslovni izid, ko govorimo o plačah, amortizaciji, prihodkih iz prodaje ipd., da pa je postavka ›sprememba vrednosti zalog‹ povsem neobvladljiva in nepredvidljiva, da je ne morejo natančno planirati, da je za njihovo uspešnost in poslovni rezultat kriva prav ta postavka, ki jo za nameček iz računovodstva dobijo med zadnjimi podatki.
Vsa proizvodnja je prodana
Recimo, da proizvajamo izdelke, ki jih v istem letu tudi prodamo, zato na 31. 12. ni zalog. Če smo imeli s proizvodnjo za 6000 denarnih enot stroškov (za material, storitve podizvajalcev, proizvodne ure…) in smo za te proizvode iztržili 10.000 denarnih enot, nam je ostalo 4000 denarnih enot za pokritje stroškov uprave in prodaje ter drugih splošnih služb, torej za splošne stroške. Če je teh za 2500 denarnih enot, je naš poslovni izid enak 1500 denarnih enot.
…
Celoten članek je na voljo v aprilski številki biltena Unikum.
